Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Eric Brogniet
Kjer se zvok
ponavlja po obdobjih
brez druge motnje
kot ta najmanjši naglašeni čas
in se obrača do vrtoglavosti
do prepustitve sebe
v drugem
* * *
Nebo s svojimi gmotami
z zlatom ki prečka
trajanja mirna v hipnozi
videnja v belinah
* * *
Ta umik pripusti k njemu
vse gmote, snov
celo življenja
motnja, varjenje
z barvo zlatega gumba
in barvo snega
pomešani z nejasnim, z nečistostmi
hrušč v katerega se pogrezne
je vrtinec svetlobe
črne in bele
* * *
Tu nenadoma v mislih
pri tem delu ki zlomi
– nebotičniki lahno svetijo
kot vtisnjena kroženja
svetijo v noči ki prihaja
mirni monoliti, neomajni
v barvah teme in neopisljivega
* * *
Gleda nepremičen
nebo razmetano k zahodu
razdalja kjer je
ne odpravi sinkronističnosti
ni odsotnosti
razen od sebe do drugega
76