Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Andrea Zanzotto
Odsev
Pogosto v ugrizu gorgoninih jeseni
in v zelenem gnitju pomladi
ali v mori, iz katere spanec vstaja
sklanjam glavo nad izsušeni les,
nagibam glavo nad žareče trate
ali v vzdihih ali pod lučmi vsiljivih zvezd
ali v zanosih čakanj,
bolj od slabosti izmesenih,
tu, na vrhu ulice,
tu, nad izrezljanostjo mehke reke,
z deško jezo ali z razbito pavzo odraslih,
KAJ HOTELA SI, TI, OD MENE, IN ZAKAJ,
VSEMOGOČNA NEPRISOTNOST,
ENOST IN MIRIADE,
vprašam:
TI, OD MENE, IN ZAKAJ,
SEMANTIČNA TIŠINA.
In ti oblaki in zgoščeni griči
in izjedena obrežja in kamniti sen
in nespečnost
in vzdihljaji in trata kot pena, kot mavrica,
SAMO TO OD MENE, ZAME,
DA BIL BI,
SI HOTELA.
O, IME,
nikoli dovolj spoznano, dovolj izgubljeno,
mrak, ki vzljubi,
klofuta, ki lomi in veže,
TI,
v uri,
ko vse na padajočo dušo,
vse na nema usta
pade in bom BLIŽNJI ODMEVU:
TAKRAT MORDA.
430