Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Aleksandar Prokopiev
Kabine
Dvigalo je zelo podobno tistemu v tvoji stavbi – oblepljeno je s šestimi
podolgovatimi, sivimi ploščami, z dvema na vsaki strani. Tudi vrata imajo
svojega sivega, kovinskega dvojnika, ki se s pritiskom na gumb za
nadstropje avtomatično zapre. Ogledalo je izginilo, ne pa tudi stropna
svetilka, ki skromno osvetljuje kabino.
Ženska, ki z njim vstopi v dvigalo nisi ti, temveč soseda Goga. In on ne
pritisne na gumb za drugo, ampak za četrto nadstropje. Soseda, oblečena
v kavbojke (oprijete) in zbledelo bluzo (ohlapno), mu začne takoj, še
preden pride dvigalo, prisrčno razlagati: Jaz, sosed, se nikoli ne vozim z
majhnim, vedno se vozim s tem velikim dvigalom. Pri sebi imam vedno
mobilca, da pokličem moje, če obtičim notri …
Včasih v žepu najde pomečkan listek z napisano številko mobilnega
telefona, z obveznimi 070 na začetku. Nikakor se ne more spomniti, kje je
dobil to številko in kdo mu jo je dal. Pomisli, da je zelo verjetno, da ima
tudi nekdo drug, ki v svojem žepu najde njegovo številko, enak problem.
In oba, ne samo, da se ne zavedata drug drugega, temveč se ne zavedata
niti samega sebe sedaj v odnosu do sebe nekoč.
Dvigalo se ne ustavi in vzpenjanje traja dolgo kot kakšen pornografski
film. Super je, samo cev pri tušu pušča – mu reče Goga iz spalnice, on pa
je že v kadi in poje neko la-la kancono. Sleče majico z dolgimi rokavi, ko si
začne slačiti hlače, se po tleh zakotali kovanec za dva dinarja. Ko ga poskuša
ujeti, mu iz žepa pade gumijasta figurica dimnikarja, ki mu ga je kolegica
Vanja podarila za srečo. Za kakšno srečo je že šlo? Seveda se ne more
spomniti, kri mu vdira v glavo, poti se od nervoze, ko zunaj dežuje, on pa
moker kot polit cucek, preiskuje tla v telefonski govorilnici.
Z izbočeno ritjo se nahaja v eni od sivih telefonskih govorilnic brez
vrat na mestni ploščadi. Pobere kovanec za dva dinarja in gumijastega
dimnikarja, ne more pa najti telefonske kartice. Ali obstaja v tej moji puhli
glavi kakšen senzor, ki bi mi povedal, kje je? Na polico pred njim strese
vsebino hlačnih žepov in žepov na plašču – vstopnica za včerajšnji kino,
račun za elektriko, v notranjem žepu najde minico za kemični svinčnik,
verjetno je notri vse zamazano od črnila, kartice pa ni nikjer. – Daj mi
šampon, jaz te bom šamponirala, najprej zgoraj, nato spodaj – se lepi
nanj Goga, ko zapira vrata tuš kabine. Tuš polni njene dlani z vodo, ko iz
stekleničke s šamponom iztiska belkasto ejakulacijo. Vtira mu ga v lase,
pena mu teče po licih in ga čohlja, on kljub temu gleda njene lene, sočne
ustnice, ki jih izmenično zamenjujejo vlažni kodri, s katerimi se poigrava,
jih daje narazen, ko približuje njeno glavo k sebi.
Se povzpnemo do Miškeca? – mu predlaga Ivan, ki je svojim 90.
kilogramom navkljub, še vedno njegov najbolj razgiban prijatelj. – Ne vem,
ali nam bodo dovolili obisk – okleva. Zagotovo nas bodo pustili? Če je
potrebno, imam zveze – reče prepričljivo Ivan in res brez kakršnihkoli
težav vstopita v bolnišnično stavbo. Miškec je edini pacient v sobi št. 07
340