Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Barbara Simoniti
»Hiša ni v najboljšem stanju. Zelo je propadla, vendar nič takšnega, kar se
ne bi dalo popraviti. Mizarji in pleskarji lahko delajo čudeže, boš videla.«
Iz žepa je privlekel velik kovan ključ in ga vdel v ključavnico. Zaškrtalo
je in vrata so odskočila. Vstopila sva v postan zrak, gost od prahu, pajčevin
in pozabe, in se vzpela po stopnicah. Primož me je spustil naprej. Odpirala
sem vrata in počasi ugibala sobe. Dvoriščne in ulične, sončne in senčne.
Vse je bilo do nerazpoznavnosti zanemarjeno; škrbave podnice so se
vdajale pod nogami. Stopila sem do okna in odprla motna, zakrpana krila.
Zalil me je svež zrak in broneno zvenenje ure iz bližnjega zvonika.
Primož je prinesel dva razmajana stola; eden je bil brez naslonjala,
drugega, oguljeni tonet, je kakor zapuščeno gnezdo prepletalo strgano
sedalo. Previdno sva se spustila nanju v sredini nekdanje sprejemnice.
»Kakšni so tvoji načrti, Kristina?«
Odmajala sem z glavo.
»Te lahko kako premamimo, da ostaneš?«
»Mislim, da bi bila v tem primeru ednina bolj na mestu,« sem ga počasi
pogledala in vstala.
Zdržal je moj pogled in se dvignil še sam.
»Ja, vem. Pa žal ni mogoča.«
Še vedno me je gledal.
»Takoj sem uganila, da si poročen. Dobro poročen.«
»Kako? Po čem?«
»To je težko povedati. Po tvojem miru, notranji urejenosti, ki jo izžarevaš.
Znaš shajati z drugačnostjo, ker živiš z njo. Ženske ti nismo le poželjiva
uganka.«
»Kaj hočeš reči – da zato ne čutim ničesar več?«
»Ne! Nikakor! Mislim, da nas celo bolje čutite, ker smo vam bližje. Zato
se je tako zlahka zaljubiti v poročenega moškega. Uglašeni ste že na nas.«
»In zakaj govoriš zdaj ti v množini?«
»Ker ne znam drugače, ker to v slovenščini ne gre tako...«
»Kristina – nikar nama ne razčleni vsega v razumsko zloženko...«
»Saj ne morem. Le trudim se, da bi nama bilo potem morda manj
neznosno... nevzdržno... kar že...«
Dotaknila sva se. S krivdo in olajšanjem; z neustavljivo govorico rok in
dlani.
362