Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Txema Martínez Inglés
Chopinovo srce
Spominjam se prstov svoje sestre
na črnih in voščenih tipkah
domačega klavirja,
njenih drobnih stopal na pedalih,
ki se nežno premikajo,
kot bi hodila po sanjah.
Vsak popoldan je preigravala
Chopina, enkrat in še enkrat,
medtem ko sem jaz pisal naloge ali se igral
na tleh zraven nje,
pod dolgim repom las
in nebom iz notnega črtovja.
Zvečer so se njene nočne sanje porajale
iz lesenih kladivc, slišali smo, kako pletejo gnezda
v kotih najemniškega stanovanja iz sedemdesetih,
poskakujejo v mraku
kot ptice, ki se bleščijo nad prepadom.
Nekega dne v juniju, ko je botra
čistila jagode v kuhinji,
je neznano od kod priplavala Barcarola,
zibala se je, prozorna,
kot je še nikoli prej ni izvedla
in ko smo jo slišali, smo obstali pri miru,
se naučili tišine.
Naslednjega dne je odšla od doma.
Spomnim se objokane matere
ob času kosila, očetove roke,
ki je s tleskom zaprla pokrov klavirja,
neutolažljivo kovinsko hlipanje.
Dolgo časa je bilo treba, da je glasba ugasnila.
Še vedno sem slišal krhke note
iz prezračevalnih rešetk, iz sten, iz stropa,
na temnem hodniku, na vogalih,
pod vodo v kopalnici.
Ko je izginila,
je nastopila nova tišina, toda ne zaradi odsotnosti,
temveč močnejša tišina, kot je spomin,
ki smo jo lahko otipali v vsakem tlesku vrat,
med stepanjem jajc in nošenjem krožnikov
ali plinskih bomb, v glasu, ki me je klical k večerji,
v televizijskih razpravah
in koščkih pogovorov, prepirov in smeha,
ki so lebdeli nad balkoni stavb v naselju.
276