Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Katarina Marinčič
X.
Za ženo so mu namenili Setro iz družine Cantanei. Odkar so mu jo prvič
pokazali, je začel v sivini večernega mraka slutiti tuje, tesnobo zbujajoče
reči.
Imela je visoko nasajene prsi, nekoliko premajhen razmak med pasom
in vratom. Hodila je, kot bi bila omamljena. S temena ji je padal dolg čop.
Vratu skoraj ni pregibala. Lasje so bili tako trdno zvezani, da je bila koža
na ličnicah čisto napeta.
Toda že ob prvem srečanju ga je pogledala s široko odprtimi očmi.
Gledala bi ga dlje kot samo trenutek, če se ne bi obrnil stran.
XI.
Prihodnjič jo je srečal ob jezeru.
Tistega dne je ustrelil lepo raco. Mlad, lova še nevajen pes je ptici
odgriznil glavo. Vel je psa pretepel z jermenom, nato pa sedel k vodi. Bil je
bolj žalosten kakor jezen.
Voda je bila težka in gladka kot olje, polna debelih rib. Dno je bilo iz
črnega peska, mulj ob robovih gost kot med. Razmesarjena raca je ležala v
blatu. Pes je cvilil.
Nenadoma je Vel začutil, da ga Setra gleda. Stala je lučaj od njega z
ženskami iz družine Cantanei.
Povesil je glavo in opazil, da so njegova meča oškropljena s krvjo. Nekaj
časa si je s potno roko drgnil račjo kri s kože. Ko se je zopet vzravnal, je
dekle še zmerom strmela, zdaj bolj lačno kot občudujoče, bolj v iznakaženo
raco kot v njegova meča.
Takrat se je v njem dvignila silovita jeza. Izgolčal je nekakšno kletev,
pobral lok in ga vrgel proti psu. Prožni les je udaril ob steptana tla in
odskočil, tetiva je zabrnela. Potem je Vel naglo vstal, stopil za grm, odložil
oblačila in zabredel v črnikasto vodo, ne da bi se menil za ločje in šašje, ki
ga je praskalo po gležnjih, ali za sluzasto življenje, ki se mu je kot grožnja
zgrnilo okrog nog in se nato z zloveščo naglico razbežalo pred njegovim
korakom. Pognal se je v globoko, pozabil, da je spodaj dno, se potopil,
uleknil, umiril, spokojno gledal zlati pršč, ki je migljal nad komaj vzvalovano
gladino. Plaval je pravilno, z vsakim gibom se je pognal daleč naprej, kot
bi bil ladja in bi ga veslali krepki, med seboj usklajeni veslači. Ko je ležal
na hrbtu, lebdel v zlati svetlobi, so se mu gore okrog jezera zdele še posebej
temne. Temne kope so mu okrog zatilja delale mehak nasip, čutil se je
varnega, bil je vesel.
Izplaval je šele, ko mu je koža otrdela od mraza. Nekaj časa je stal ob
robu in s podplati gnetel toplo blato. Nato se je oblekel. V trenutku, ko si
je zapenjal pas, je moral spet ujeti Setrin pogled.
Bila je sama, mnogo bliže kot prej. Krilo je imela spodrecano, noge do
kolen mokre, moker je bil tudi ves prednji del njenega oblačila. Visoke
prsi so ji opletali kodri, ki jih niti mokrota ni zravnala. Smehljala se je, pa
srdito stiskala zobe. V iztegnjenih rokah je držala pravkar ujeto jeguljo.
Kača je divje trzala, naposled pa le ohlapnela. Tedaj si je Setra obliznila
264