Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Sydney Lea
Na ženini sledi
Moški in ženske sledijo različnemu ritmu.
Ne, več kot samo različnemu – nasprotnemu,
za cel tečaj narazen, skladno z moderno učenostjo.
Morda začuti tu in tam resnični začetek;
pogleda izza pisalne mize, morda osupnjena
od neba sredi februarja, modrine,
ki je toliko več kot modrina, in porednega sonca,
ki odlaga ogrlico biserov na starajoči se sneg.
Nakar, delo gor ali dol, spleza gor na greben.
In včasih tudi sam, kakšno uro kasneje,
Neham bloditi po trmasti strani.
Sonce je že tedaj že mnogo niže
kot bi si predstavljal. Vstanem torej od mize.
Zaškripljem z vrati kabineta
in čeprav je moj sluh prava polomija,
Uho zazna vranov repertoar
v vsej njegovi divji raznovrstnosti:
ta zategli krik, razločno zehanje, oštevanje, cvrkut, nerganje.
Uberem jo na greben, v katerega ploskev
se je poprej vpisala begava pisava
žene, ki jo zdaj poskušam razumeti.
Sledim izgubljajoči se sledi, z očmi uprtimi v tla,
Napet, pozoren, z zgodbo, ki se je medtem
Pričela sama vpisovati v možgane.
Predstavljam si, da sem ujel tudi mešanico vonjev:
kot lovski pes se odhrkam in milim smrček v zrak,
razločim vonj po svežem, šampon in mokro volno
nekakšen človeški mošus. Tudi zgodba je mešanica –
žalosti, hrepenenja. Zaokrožim nazaj k prižganim lučem
hiše. Mrak je. Morda tu ujamem v nos kaj bolj gotovega.
So dnevi ko se različna ritma ujameta. Za zaveso uzrem
njeno temno senco. Več kot si zaslužim sreče v tem življenju.
240