Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Vladamir P. Štefanec
vmesnega člena, če bi ga seveda uspelo komu najti, tako kot so očitno
našli samoroga, ki se zdaj skriva pod tisto impresivno gmoto iz železa in
stekla, za tistimi težkimi, a na stežaj odprtimi vrati, skozi katera je treba le
vstopiti in si ga ogledati. Jaz, živčni omahljivec, pa raje posedam za vogalom
in se črvičim s silno zapletenimi vprašanji in protivprašanji in zatajujem
svojo željo in kompliciram čez vsako mero, dokler se tega nenadoma ne
naveličam, odločno vstanem izza kavarniške mizice in se hitrega koraka
napotim v Muzej naravoslovja.
Nestrpno čakam, da se dokopljem do vstopnice, potem pa kot z verige
spuščeni hudič zdirjam mimo vseh tistih kamnin, kristalov in fosilov, mimo
zbirke odtisov stopal davnih sprehajalcev, mimo množice popolnih in
nepopolnih okostij, dokler me končno ne prinese v veliko osrednjo
dvorano, pod katere kupolastim svodom so razstavljeni največji in
najdragocenejši eksponati.
Ob vratih stoječo čuvajko, mlado punco nedolžnega videza, povprašam
po samorogu in že hip za tem se izstrelim v smeri njene iztegnjene roke.
Še preden pa pridem do velike steklene vitrine, proti kateri je pokazala,
obstanem kot vkopan in zbrati moram vse moči, da se nemočno ne
sesedem na tla.
Ne že spet! Ne že spet!, mi zagomazi po možganih, telo mi neenakomerno
drgeta, počutim se kot v brezzračnem prostoru in kar ne vem, kaj bi sam
s seboj. Kar stojim tam in se utapljam v obupu, medtem ko izza šipe
zračnega akvarija zre proti meni majhno toplo oko prepariranega
arktičnega kita samoroga. Iz njegove okrogle glave se žalostno poveša dolg
svedrast rog, zalito telo pa še poudarja dobrodušnost in okornost ubogega
harpuniranega bitja.
Potem ko se v meni na hitro nekajkrat razstavi in sestavi vesolje,
končno zberem dovolj moči, da se mimo začudene čuvajke in skozi vse
tiste zadušljive prostore odvlečem na prepotrebni zrak, nato pa zgubljeno
odtavam nazaj v kavarnico, iz katere sem pred nekaj minutami tako junaško
odvihral v muzej. Tam dolgo zamišljeno posedam in se zmerjam z vsem,
kar mi pade na pamet, skovati pa mi uspe tudi nekaj povsem novih
zmerljivk, potem pa nenadoma obrnem ploščo in si začnem dopovedovati,
da upajoča naivnost, ki sem ji zopet enkrat podlegel, pravzaprav sploh ni
tako slaba lastnost in da si v resnici nimam kaj očitati. Skujem celo
priložnostno teorijico o tem, da je v današnjem, pretežno brezupnem svetu,
prav na novo odkrita nedolžnost, ki jo najbrž sam še vedno nosim nekje
globoko v sebi, tista prava pot, po kateri bo nemara mogoče priti v manj
kamnite pokrajine, in potem se počutim precej bolje. V sebi začnem gledati
neustrašnega borca nove nedolžnosti in moja vizionarska teorija, ki je iz
minute v minuto bolj vseobsegajoča, narašča kot ogromen, dobro kvašen
krof, dokler me končno ne odlepi od tal in me na svojih mogočnih krilih
ne ponese oznanjat novega nauka.
Pozneje, ko sem se že sprijaznil z dejstvom, da bo edini samorog, ki ga
bom videl v Parizu, tisti s srednjeveške holandske tapiserije, obešene v
muzeju Cluny, sem se še večkrat spomnil na ubogega arktičnega samoroga
in bilo mi je žal, da mu nisem posvetil več časa, in pomislil sem, da je
392