Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Anni Sumari
Avtobiografija
Povsem brez dramatičnosti
mesec raste in upada.
Hočem vedeti, kako je, ko utihne hrup.
Hočem vedeti, kako je, če uideš problemom.
Hočem vedeti, kako je, žreti prah
in pogoltniti svoj lastni jezik.
Hočem vedeti, kaj pomeni »duša«.
Kadar je voda na površini jezera toplejša od zraka,
se rodijo vile.
Prav tako nad asfaltom, v enakih okoliščinah.
Hočem vedeti, kako je, ko izpuhtijo problemi,
ko se vržeš pod vlak. Goreče,
ta hip! Hočem vedeti,
kaj pomeni konec,
olajšanje, pozaba, umirjanje.
Vsa groza in smrt v neznanih
vodah, na bojnih poljih, v porodnih posteljah,
vse upada, se umirja, dokler
ni težko verjeti, čeprav veš,
težko verjeti, čeprav vidiš –
pozlačeno, vrezano v kamen –
težko verjeti, da je bilo, da so »oni«
občutili to grozo in smrt,
da jo je »on« ali »ona« občutila, da smo jo »mi«
v vodah, na poljih, v posteljah,
ni druge groze ne smrti
le moja, moja, dokler ne pojenja.
Avtobiografija
je prava beseda
da to opiše
ni druge besede
ki bi to opisala
Možgani ne razlikujejo med
tem, kar vidimo, delamo, si predstavljamo.
Zato je kreativna vizualizacija tako učinkovita.
Sledite vodji.
A svet je ogledalo: če gre na levo,
moraš ti na desno.
374