Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Daša Drndić
veljala za največjo in najmodernejšo bolnišnico
v Evropi. Dobrih trideset let pozneje,
l. 1940, je postala eno od štiridesetih
središč za izvajanje nacističnega
programa Aktion T4, programa za usmrčevanje
telesno in duševno prizadetih
bolnikov vseh starosti, ki so ga hinavsko
poimenovali program evtanazije. Program
Aktion T4 je dobil ime po berlinskem
naslovu Tiergartenstrasse 4, na
katerem je stala veličastna vila, firerjev
štab; tukaj je skupina pošastnih, gniloumnih
bolnikov, ki so bili tedaj na oblasti,
krojila načrt za izkoreninjenje patološkega
človeškega gena, izvajanje higiene človeškega
rodu, čiščenje sebi neustreznih.
Ampak resnici na ljubo, evgenične teorije,
ideje o sterilizaciji in evtanaziji prizadetih
ljudi, so prvič oblikovali v ZDA in
Švedski v dvajsetih letih minulega stoletja.
Nacisti so jih »samo« prevzeli in izvajali.
Jaz sem Friedlova mama. Živeli smo v
mestecu kakih sto kilometrov od Dunaja.
Ruske enote so bile že v Avstriji. Konec
aprila 1945 je strašno lilo, lilo je cele
dneve. Zaželela sem si videti Friedla; že
dva tedna je ležal v Spiegelgrundu, v
Spiegelgrundu so mi rekli, pridite čez tri
tedne, rekli so mi, Friedl ima pljučnico.
Nisem hotela priti čez tri tedne, prišla
sem takrat, čez dva tedna, dvajsetega
aprila. Slavili so Hitlerjev rojstni dan. Na
oddelku so mi rekli, pridite jutri. Z mene
je kapljalo. Noge sem imela mokre. Tudi
lase sem imela mokre. Pihalo je. Pozabila
sem rokavice. Dežnik se mi je zlomil.
Bil je moder dežnik z rumenimi
pikicami. Imela sem rjave nogavice.
Rekla sem, hočem videti Friedla. Če hočete
videti Friedla, si ga sami poiščite, mi
je odgovorila sestra. Ni bila zoprna sestra;
v levem ustnem kotičku se ji je
prilepila drobtina torte, čokoladne.
Našla sem Friedla. Ležal je v postelji z
rešetkami. Rešetke so bile zdrsane. Vse
postelje na tem oddelku so imele rešetke.
V vseh posteljah na tem oddelku so
102