Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Samorog
Zgodba iz knjige Pariške zgodbe
Vladamir P. Štefanec
Prazni up je zanikrna, zahrbtna in trdoživa žival. Prebiva tako na odprtem
kot v temačnih globočinah skalnatih ali podzemnih brlogov in povsod
preži na svoj priljubljeni plen, nič hudega sluteče, za sladke obete dovzetne
smrtnike. Od nje ni nobene koristi, saj vedno in povsod dela le škodo,
zato bi bilo to zver najbolje do konca iztrebiti in se tako nadloge za zmeraj
znebiti, a kaj, ko je tako premetena in izmuzljiva, da je to laže reči, kot pa
storiti.
Ta zavratnež tako vešče riše vabljive podobe nedosegljivega, da se nam
zdi, da je potrebno zgolj seči z roko in že bo varljiva prikazen naša, ko pa
to storimo, zajamemo le prgišče zraka in nemočno spoznamo, da je naša
roka veliko prekratka in da ne bo nikoli dovolj dolga za kaj takega. Ta večni
skušnjavec, vešči zastrupljevalec, priliznjeni trgovski potnik s svetlikajočo
se meglo je intimni prijatelj fantastov in sanjačev vseh vrst ter zviti
preizkuševalec treznih. Prvi se kot nemočni slepci opotekajo od ene do
druge podtaknjene utvare, vedno bolj izčrpani in potolčeni, a nepovratno
zasvojeni, drugi mu nasedajo le včasih, v trenutkih šibkosti, ko psi čuvaji
njihovega razuma, utrujeni od stalnega dežurstva, za trenutek zadremajo
v kakšnem senčnem kotu. Nihče ni povsem imun, saj pozna premeteni
slepar brez števila zvijač in premore obilo raznovrstnih vab, na katere
brez prestanka lovi nove in nove žrtve svojega nikoli končanega
rušilnega pohoda.
Posledice njegovega delovanja so vedno neprijetne, enkrat bolj, drugič
spet manj, včasih znajo biti hudo razdiralne in celo tragične, drugič so
spet bolj humornega značaja in njihova najhujša posledica je, da koga
osmešijo ali spravijo v neroden položaj, a kakršne koli že so, ne izostanejo
nikoli. V boljših primerih so dokaj minljive narave, primeri pa se tudi, da
so nadvse trdovratne, in včasih morajo ubogi reveži z njimi živeti kar do
konca svojih dni.
Priznam, da sem, zasanjan, kakršen sem, sleparju tudi sam že velikokrat
nasedel, nekaj dni pred odhodom v Pariz pa me je zopet ujel na vabo, ki jo
je spretno skril v drobno časopisno novičko. Pod naslovom Restavrirani
pariški muzej naravoslovja je pisalo:
Po 29 letih so odprli za javnost zoološko razstavo v pariškem
naravoslovnem muzeju. Veliko dvorano železne strukture z
okni na stropu so zgradili hkrati z Eifflovim stolpom - leta
1889. Obnova, delo arhitektov Paula Chemetova in Borja
Huidobroja, je zgradbi vrnila stari sijaj. Obnovili so tudi samo
muzejsko zbirko, ki je najbogatejša na svetu. Nastala je z
darovi francoskih raziskovalcev in pustolovcev zadnjih dveh
stoletij. Najznamenitejši eksponati so samorog, mamut, dva
orjaška nosoroga ter kitovo okostje.
388