Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Martin Fahrner
kolo Ukrajina ni stalo tam, v kolesarnici je stal le moj tricikel. Zrinil sem
ga ven, ga zajahal in se odpeljal pogledat uganko od blizu.
Pripeljal sem se pred kup, stopil s tricikla in zares – na tlakovcih je
ležalo očetovo kolo; ta je tudi že dirjal proti meni, me vzel v naročje in
nekaj klical ostalim možem, tega nisem preveč razumel, ampak z mano so
ravnali zelo lepo, kar mi je bilo všeč, in očka je rekel, da sem njegov junak.
Potem so dali gor na kocke moj tricikel in jaz sem začel jokati. Pridirjala
je mamica, me očetu hitro iztrgala, rekla, da je norec, me odnesla domov
in tudi jokala. Čez trenutek je prišel tudi oče, bil je zelo razigran, miril
naju je, naj se ne bojiva, vzel iz predalnika in shrambe vse steklenice z
žganjem in vinom, mamici je povedal, da je to za molotovke, da mora imeti
vsaj kakšno orožje, in jih odnesel ven.
Potem se je še enkrat vrnil in potegnil iz omare dres številka sedem, v
katerem je vsako nedeljo igral in ki ga nikoli ni zaupal pralnicam, tako da
je morala zanj skrbeti mamica. Igral je v različnih klubih, ampak vedno si
je izgovoril, da bo imel na hrbtu in rokavu številko sedem. Majico si je
oblekel čez glavo in si potem pred ogledalom na rokav navlekel kapetanski
trak. To je očku zadoščalo. Ni se zanimal za to, kdo bo v premoči in kakšno
bo orožje. Bil je na strani dobrega in bil je kapetan te dobre stvari. To je
bilo tako veličastno, da ga tokrat mamica niti ni skušala zadržati.
Temnilo se je, očetje so sedeli na barikadi, in čeprav so ugotovili, da
prav nihče med njimi ne zna izdelati molotovk, niso obupali in sem ter tja
je kdo vstal in vsaj pomahal z veliko zastavo, ki se ji je reklo naš prapor.
Naenkrat se je zaslišal trušč in s poljske strani so prihrumeli tanki, ki sem
jih tako zelo želel videti; nisem jih niti preveč dobro videl, kajti trušč je bil
tako velik, da sem se z obrazom zaril mamici v obleko. Obleka je dišala. In
dišala je čisto enako kot vedno in to me je pomirilo. Ni me motilo niti, da
mamica joka, in duhal sem jo tako dolgo, dokler hrušč ni prenehal. Tanki
so se ustavili.
Tanki so stali dolgo tik pred barikado in se niso premikali, sploh se
niso premikali, bila je popolna tišina, le občasno se je dvignil moj očka in
je v svojem nepremagljivem dresu številka sedem pomahal proti tankom
z zastavo in spet hitro izginil, da bi iz najbližje molotovke, kakor je on
rekel, utrjeval moralo moštva, ker je moral vsakič zbrati ves svoj pogum,
da se je lahko z golimi rokami postavil naravnost pred nabito cev tanka,
ker se je bal, ker se je seveda strašansko bal.
Temnilo se je že, čez dan se je toliko pripetilo in jaz sem bil zaspan, več
se ne spominjam. Ponoči so bili očetje na barikadi čisto sami, na koncu so
zaspali vsi, ki so jih podpirali izza oken, samo sovražnik je bil buden in
vedno, kadar se je v tišino oglasilo šuštenje znotraj tanka, so se očetje
zdrznili in hitro nagibali molotovke. Očka je, ker je bil kapetan, sicer še
vedno občasno poskakoval in grozeče mahal z zastavo, ampak na koncu
so bili vsi tako pijani, da so zastavo polili z rdečim vinom, nanjo se je izlilo
skoraj pol litra rdečega vavřinca, in ravno na beli del. Da tega ne bi kdo
ugotovil, so očki nehali mahati, ampak ker potem niso imeli kaj početi, so
v kratkem zaspali.
118