Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Szilárd Podmaniczky
Obrnil sem se proti starcu, ki je komaj slišno sopel, v sobi je postalo še
bolj svetlo. Prebrskal sem žepe, če mi je morebiti ostalo kaj denarja. Našel
sem samo nekaj zmečkanih papirnatih robcev. Preiskal sem predale, omaro
za obleke in kuhinjsko omaro. V njih nisem našel niti denarja niti svoje
torbe, samo nekaj posod in ponošeno haljo. No ja, dovolj, sem si mislil in
zaprl vrata sobe in vhodna vrata za sabo in krenil po blatni cesti. Nekaj
koles, pešcev, ki so mi nemo pokimali in jaz njim nazaj, potem ko so me
premerili s pogledom od nog do glave. Zunaj je bilo še hladneje, tako da
me je veter dodobra prepihal. Izza vogala se je zaslišal hrum avtobusa,
zato sem pospešil korake. Na avtobusni tablici sta bili zapisani imeni krajev,
za kateri nisem še nikoli slišal. Nisem vstopil, saj nisem imel denarja, s
šoferjem sva se gledala nekaj trenutkov, nakar je zaprl vrata. Ne bi mu
mogel razložiti, pa četudi bi mi uspelo, brez denarja me zagotovo ne bi
spustil na avtobus. Odpeljal je. Dolgo sem gledal za njegovim tresočim se
zadkom. Potem sem jo ubral za njim.
Premišljal sem, da bi pri kom pozvonil in prosil za denar, ki bi jim ga
potem poslal. Odločil sem se. Razgledal sem se naokoli, na cesti ni bilo
nikogar, in pritisnil na zvonec na zidu največje hiše. Do ograje je pritekel
pes, me povohal, pa nič zalajal. Nihče ni prišel iz hiše. Spet sem pozvonil.
Pes se je nasršil, počakal sem še trenutek, pa nič.
Avtobusni dim je še vedno krožil po vlažnem zraku. Šel sem po njegovi
sledi. Začutil sem lakoto in žejo in zeblo me je. Cesta se je začela blago
vzpenjati, na drugi strani hribčka pa zavila na tržnico. Že od daleč sem
zaznal vonj po pečenem mesu. Na tržnici so prodajali rabljene obleke in
živež, skladovnice sadja in zelenjave, v lopah pa sveže pečeno meso. Še
enkrat sem preiskal žepe in pomislil na to, da bi moral nositi vsaj uro, zdaj
bi mi dali zanjo tisočaka. Pri nekem prodajalcu starih oblek mi je prišlo na
misel, da bi prodal džeki, a kaj ko sem ga pravkar zapel do brade, da ne bi
zmrznil. Postopal sem okoli, potem pa me je prešinilo, da se moram
podvizati k dejanju, če hočem krasti, in to preden vzbudim pozornost.
Napol sem odpel plašč in se kot nekdo, ki ga vodi opravek, pomaknil k
branjevcem pri stojnicah. Na eni od njih so se grmadili šopi rep in jabolka,
prodajalec je nekaj razlagal sosedu, pred katerim je stala manjša vrsta za
jajca. Dvignil sem nekaj umazanih gomoljev repe in jabolk, jih spravil pod
džeki, džeki zapel in obšel vrsto. Ledeno mrzli gomolji repe in jabolka so
mi pritiskali na trebuh, prstov zaradi mraza sploh nisem več čutil. Če grem
iz vasi, bom zmrznil, tu moram ostati, vsak košček mojega telesa si je želel
biti v pokritem prostoru. Nisem dolgo premišljal, potem pa se obrnil proti
starčevi hiši.
Čudno, kako domače se gibljem po tem tujem kraju; odprl sem vrata v
hišo. V kuhinji sem odložil, kar sem prinesel pod džekijem, pogledal k
starcu, ki je ležal tako kot prej. Ko sem se mu približal, mi je v nosnice
udaril oster vonj. Posral se je in poscal. Nekaj časa sem mencal; tega ni
mogoče prenašati, minila me je tudi želja po hrani. Ponovno sem vse
premislil, moja glava je bila že bistra.
Na dvorišču sem nasekal drva, zakuril štedilnik v kuhinji in postavil
nanj lonec vode. Čez nekaj minut se je v kuhinji že segrel zrak in odprl
322