Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Andrea Zanzotto
Svetu
Svet, bodi, in dober;
v dobrem obstajaj,
daj da, poskušaj da, teži k, povej mi vse,
in sem prevračal, izmikajoč obhajal
in vsak vpogled
kot krik mi bil je usoden.
Daj, priden, bodi,
ne zmečkaj se vase, vame.
In sem mislil, da tisti svet, tako umišljen,
v njegovem super–padcu, super–smrti,
da svet, tako zdrobljen,
bil sem samo jaz, slabo izbubljen,
bil sem neprebavljen jaz, slabo domišljen,
domišljav, slabo poplačan,
in ne ti, lepotec, ti »sveti« »posvečeni«
zmeraj malo tja, nekoliko vstran, stran od mene.
Daj da (ob-iz-pred itd.)- staja
in prek vseh predlogov, znanih in neznanih,
iznajdi nekaj šans,
stori dobrodelno, da se
ustroj ponovno uigra.
Daj, lepotec, daj.
Daj, münchhausen.
* * *
Radost
tistega, ki ne pozna jezika,
da bil bi
v spoznanju svoje temačne poroke
z nebom in goščavo....
Čemu?
* * *
»Moja rana, moja noč me je odločila,
razdrobila, me pospremila v prepogibanja
vseh teh teh teh meja v prvotnosti mejnikov.
Moja rana, moja noč je bil moj žreb, moj dvorec, moja moč.
Galateo v gozdu
434