Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Edward Foster
Jutro
Nehal sem z jalovimi poskusi – vsi spijo – tema.
Tukaj ne bomo dočakali zore – ni občutkov v mitu,
knjiga, ali karkoli drugega okoli –
čakaj v miru – in vse se bo zgodilo
natančno, kot si načrtoval.
Gre za jezik, ki si ga zapomniš,
je rekel Henry, in navedel Audna,
sprva še skrivnosten;
pesem je tak jezik, ki si ga zapomniš.
Ampak to je že preveč sentimentalno.
Ti si ne boš nič zapomnil.
In nič ne bo ostalo, kar naj bi čutili.
Razum s tremi prsti
Ko sem te spet srečal, sem pomislil, da biti samo »drugi najboljši«
niti ni tako slabo. Še vedno bi te fukal
in če upoštevamo tvoja čustva in zadržke,
kaj več si človek še lahko želi? Mlajša si
in nekako bolj odporna na obup.
Potrebujem več? Le kakšen moški je, ki nate
se povzpne z besedami: »Nikar ne pričakuj,
da bom čakal, da ti pride.«
Oh, želeti ni nikoli
dobro izhodišče: potešitev se skriva v zadovoljitvi drugega.
Tvoji spomini na Budimpešto in nekoga mlajšega
so me držali v pesti. Resnično, kar sem želel,
je bil tvoj resnični jaz, nekako čudno zmanjšan.
132