Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Vojislav Karanović
a drevo gleda naravnost
v tvoje oči.
3.
Listi, zeleni in mehki kot besede,
razpadajo in gnijejo, se vračajo
v zemljo, iz katere so vzniknili.
Ali se še vedno bojiš,
da ti bo pesem pobegnila?
Pesem ne odmetava besed.
Verzi — h komu neki naj bi se vrnili?
Od koga pravzaprav izvirajo?
Še vedno si na oknu. Gledaš.
Krošnja, ta šumni vrtinec,
se zbira v točko,
majhno kot zenica.
Asfalt je barve beločnic.
Veter drsi prek njega
kot veka prek očesa.
Zemlja ima poteze tvojega obraza.
In to ni okno, ampak ogledalo.
Kolikokrat si stopil k njemu,
a tega nisi dojel,
nisi opazil.
184