Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Peter Weber
vsaj za trenutke. K maršalovi osebni tragiki sodi, da njegov nastop sproži
šepetanje, da je klica in spodbuda za novo nastalo govorjenje. Tistega, ki
bo spregovoril prvi, bo prijavil in odpeljali ga bodo.
Odmev v sikstinski kapeli imenujejo božji odmev. Medtem ko lahko
šepetanje v sikstinski kapeli zveni nebeško, kot šušljanje med angeli, pa
se naraščajoča govorica spreminja v peklenski hrup in za obstoj zahodne
odrešenjske ideje je nujno, da se ta hrup porazdeli.
Božji odmev je zasluga stavbenika, ki je zgradbo ustvaril po meri svojega
ušesa, ki ga je imel za božje uho. Vsako uho je božje uho, je upravičil svoj
pogum, saj uho predstavlja vrata k nebu, kajti skozi uho pride nebo
naravnost v glavo.
Tišina v sikstinski kapeli je sveta, a popolna tišina v postajni avli je –
strahotna. Na glavni železniški postaji je peklenska govorica zaželena,
celotna glavna železniška postaja pa je posoda za peklenski hrup. Čutim
dolžnost, da ga porazdelim in zato od časa do časa sikam, kar pa le redko
deluje. Sedim v avli železniške postaje in sikam. Zakličem: »Riba!« ali
»Ladja!«, potem »Filc!«, potem »Strup!« In spet: »Trsje!«
Prevedla Vesna Kondrič Horvat
426