Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Peter Steiner
Kjerkoli hočeš
…il suo parlare, e’l bel viso et le chiome
mi piacquen si, ch’i l’o dinanzi agli occhi
et avro sempre, ov’io sia, in poggio o’n riva
... njene besede, njen obraz, lasje prelepi
so me prevzeli, da jo vidim sedaj in vselej
kjerkoli že stojim, vrh griča ali brega.
Petrarca Canzoniere
Prevedel Andrej Capuder
1 Modri osat
Dani se in zdaj lahko opazim, da je košček travnika sredi makije še zelen,
zbledela zelena v rumenem nadihu jeseni. Na tem tihem prostoru sem se
zbudil. Sonce še ni vzšlo, toda njegovo bližanje mi pomaga, da okolico
prepoznam po straneh neba. Položen gozdnat hrbet na jugu me loči od
morja. Lahko bi šel peš v Trst, skozi goščavo zvitih hrastov, brinja in božjih
drevc. Veliko časa imam in to dragocenost želim izkoristiti, čeprav me
teži, kot že dolgo ne. Je kdo kdaj pričakoval ljubico z večjim hrepenenjem?
In vendar sem storil napako. Zmotil sem se, od doma sem se odpeljal
dan prezgodaj. Ni mi jasno, kako je prišlo do tega. Hanna je večkrat omenila
dan, jaz pa sem se odpravil, kot da bi bil prepozen, vozil sem nemirno, ne
da bi se ustavljal, na nobenem od počivališč, ki so prišla v poštev, se nisem
ustavil, dokler nisem precej čez polnoč našel to poljske poti v makijo, kjer
zdaj stojim, dan prezgodaj.
Tokrat je prvič, da prihaja Hanna v mojo domovino. Domovina je seveda
zelo širok pojem, ne tisti običajni v svoji prostorski in jezikovni ali celo
nacionalni omejenosti. Moja predstava o domu je drugačna. Rojen sem
bil v Evropi, kjer zdaj živim, nekje na sredini – pri čemer pazim, da te
sredine ne imenujem srce –, toda vrsto let sem preživel drugje. Zato
poznam pogled na deželo mojega porekla od zunaj. Moje domotožje ni
omejeno na eno smer, od nje se je odtrgalo in navsezadnje, povezano z
daljnotožjem, postalo povsod pričujoče. Že mogoče, da se po tem
razlikujem od Hanne, ki mi prvič prihaja nasproti čez Atlantik. Doslej sem
vedno jaz potoval iz tako imenovanega starega sveta v tako imenovani novi
svet. Tokrat je obrnjeno. Morda je to pripomoglo k moji zmoti, da sem
dneve pomešal, iz razburjenja, da bo Hanna, po vseh teh letih, v katerih
me je vedno znova sprejemala pri sebi doma, končno videla moj dom,
čeprav je samo področje mojega večjega doma.
Pri tem potrebujem tako malo prostora. Z dvema, tremi potezami je
postelja v mojem avtu spet sedežna klop, miza potegnjena iz stene. Na
majhnem plinskem gorilniku že pristavljam vodo za jutranjo kavo. Medtem
366