Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Anni Sumari
Poblisk sinjega neba.
Poblisk Picassa pri delu,
poblisk padajočih smetnjakov
in smejočega se bude na kavlju žerjava.
Osredotoči se na drobovje, ki pada ven,
teče, teče in se zaostruje.
Zavest ne teče – prekinja, seka.
Menjuje pripovedovalce, menjuje ritem.
Menjuje perspektivo, čas, kraje,
eno logiko z drugo.
Skozi sočutje doživljaš
grozo in smrt kot svoji lastni.
Z žarečim obrazom gledaš
tiste, ki so izgubili vse,
ki izgubljajo desno in levo,
ki se jim nič ne posreči,
zoper katere so se vsi zarotili,
od katerih se zahteva nemogoče,
ki so utrujeni, odrinjeni,
ki jih lovijo, ki morajo bežati,
ki morajo zaupati, ker nimajo izbire,
strastno ljubiti nič, najmanjšo
gesto, kompliment, spoznanje iz druge roke,
tiste, ki niso mogli niti črhniti,
dokler ni bilo prepozno,
in ki zdaj odpirajo usta, razžarjeni,
in ne morejo drugega kot vpiti:
»Še! Še! Še!«
Farsa privlačnosti gravitacije, ki veže
prebivalce modrega planeta med seboj,
k spokojno valovitim igriščem za golf.
Nalašč pozabljam na vse te gore –
gora, zaraščene prsi tipa,
in na pobočju kapelica, ki se koplje v soncu
kot zlati obesek okoli njegovega vratu.
376