Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Jan Balaban
Spremembe
Doktor Satinský se je odločil, da bo živel drugače. Do zdaj je živel kot žival.
Vsak dan je pil in se basal s hrano iz bifejev. Delal je v bolnišnici kot zidarski
pomočnik. Sramoval se je tega in se bal delovodje. Pred tem je bil zaposlen
na mikrobiološkem raziskovalnem institutu. Bil je tako rekoč oče projekta
otrok iz epruvete. Morda ga je Bog, v katerega ni verjel, za to kaznoval.
Spravil ga je na kolena. Zapletel se je z natakarico z izrazito seksualnim
obnašanjem in čokoladnim nadevom. Uničil si je družino. Začel je popivati
in spati z glavo na barskih mizicah. Najprej je odfrčal z instituta, potem
pa še od natakarice.
Škatle s knjigami, nekaj perila, obleka, podedovana po očetu, sto dvajset
kil žive teže in plašč, tako težek, da je namesto zapenjanja uporabljal verigo
od zamaška na kadi, in lopata pri zidarjih v bolnišnici. Še vedno ni mogel
verjeti. Otopel je in iskal jedro problema v kozmični filozofiji. Razmišljal
je o vsem, kar lahko obstaja, pa on za to ne ve. Na kakšen način obstaja
stvar, ki je zanj ni, ker mu ni vstopila v zavest. Popival je in premišljeval o
tem, zakaj sploh kaj vstopa v zavest in, če vstopi nekaj, zakaj ne vse. Ni
znal tega odeti v besede. Dolgo je sedel na balkonu, se s čelom opiral ob
ograjo in molčal, nato je rekel: Hm, in spet molčal. Poskušal si je predstavljati
to, česar si ne more predstaviti, ker obstaja zunaj njegovih predstav.
Z dela je hodil domov v delovnem kombinezonu. Vedno je šel naravnost
v klet, tam se je preoblekel v pulover in trenirko in se z dvigalom odpeljal
do stanovanja, ki mu ga je prepustila mati, ko je tako žalostno končal.
Njegova delovna obleka je obstajala v kleti. Vedel je zanjo. Njegova žena in
sin sta obstajala pri ženinih starših, tudi to je bilo v redu, tudi zanju je
vedel, toda nekje v globinah vesolja ali v mikrosvetu, tam se gibljejo
entitete, o katerih nima pojma, in to je neznosno.
Čepe je pil jabolčno vino kar ob hladilniku, ki ga je spet izpraznil do
zadnje drobtine. Ni imel denarja in čutil je neznosno muko, ker ne ve o
stvareh, ki so. On vendar ni nikakršen agnostik kot Tatjana. Tatjana je bila
zelo lepo predrzno dekle z velikimi usti. Spoznal jo je v gostilni. Rekla mu
je: Česar se ne spominjam, ne obstaja, in hotela, da gre z njo plesat v klub
Kobra. Ni šel. Bilo bi vseeno, če bi vzela s seboj medveda. Bil bi manj smešen
kot stodvajsetkilski biolog v puloverju in trenirki. Tatjana je bila bistre
glave in na svojem natančno zamejenem ledu je drsala z virtuoznostjo
angleške drsalke. Kaj je za ograjo, je ni zanimalo. Enkrat sta spala skupaj, a
ni bilo dobro. Doktor Satinský je smrdel po potu, zato sta morala spiti
veliko vodke, potem pa je bilo vse skupaj bolj podobno boju dveh slepcev.
Še naprej sta se srečevala, vendar s tem nista več poskušala. Doktor Satinský
prav tako ni mogel razumeti, da Tatjane sploh ne moti, da ne ve ničesar o
tem, o čemer tudi on ne ve ničesar, to je bilo za znoret.
Odložil je prazno steklenico na tla in pojedel zadnji trikotnik topljenega
sira, ki je ostal v hladilniku. Bil je pijan in si ni znal pomagati. Razmišljal je
50