Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Vasyl Makhno
ocean se širi naokoli – s hieroglifom svojega imena
kdo bo prvi zmočil noge in se sprehodil po gladini?
in samo ugasla sveča s prstom kaže smer, iz katere nosi veter.
* * *
Za Ivana Dracha
Kot kakšna težka vrata – zaloputneš tisočletje
za nami zavrtinči sneg preteklosti
kot kamenje. Samo hribi in lisice
se ne zganejo, topli kot naliv.
Osamljeno drevo riše silhueto
sence – zdrobljeno steklo zvoka –
in zemeljski plodovi, ki jih zazna lisica, postanejo še grenkejši.
Gre res za reko? In temno svilo zraka,
ki se trga, ko čez njo letijo angeli.
Ne sprašuj – ustnice bomo zaklenili s ključem in ključavnico,
ki ju ne bo nihče opazil – in nihče ne bo zaznal
glasu piščali, podobne pesmi slavčka.
Izpuhteli so v svetli megli, v mleku zraka,
stekli so za sencami in se zatekli med cvetoče slive.
Zložite pesmi iz vodnjakov žalosti,
vrstice v pismu so zlate niti in predivo
borovih gozdov. Reka potemni, ko ji prisluhnemo v predmestju,
in dvom, ki nas je mučil včeraj, se strdi v kamnitem vrtu.
Nikomur ne povej – mrači se in plamen v svetilki
meče šibko luč na sadove zemlje in lisico,
od daleč zamolklo šumi reka kot težko žensko krilo,
kamenje poleti za njimi in cvetovi sliv
se prilepijo na ustnice. Izpljuneš jih in ne moreš razumeti,
od kod takšno obilje na kamnitem vrtu osamelosti.
250