Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Muharem Bazdulj
Dramatična prerokba
Beg Resulović je z nasmehom pozdravil starega znanca: Živ mi bodi in
zdrav, Mate.
Oni mu je odzdravil s prostodušnostjo in sproščenostjo slaboumneža:
Kam te nese, beg?
K vladiki v Črno goro, Ali paša nas pošilja, je beg z malce naveličanim
glasom hlinil nejevoljo, kot kakor govorimo z otrokom.
Mate je široko razprl oči in, zazrt nekam begu za hrbet, začel v naglici
govoriti, kot da recitira naučeno besedilo: Poslušaj me, beg, ne boš videl
vladike, niti se z njim pogovarjal, drugi razen enega pa ga bodo videl na
dveh krajih. Na prvem se bodo pogovarjali in gledali uro do dve, na
drugem pa se bodo gledali cela dva mesca, dokler jim oči ne izpadejo.
Zdaj sta beg in Mate Glušec molčala. Čez čas se beg obrne k njemu kot
v transu: Kaj si rekel, Mate?
Matetov obraz se je zgladil, pogled zbistril. Nič, beg, pa tudi če sem kaj
rekel, se ne spominjam več.
Potem je Mate odšel naprej, ne da bi se bil ozrl, kot želeni in nedosežni
nedvomeči Orfej, beg na konju pa je dolgo gledal za njim, podoben solnemu
kipu ali Evridiki na Pegazu.
Fenomenologija večernega mraka
Nenadoma je poljano preplavil večerni mrak. Mrak podaljšuje sence in
močno krepi sivino. Noč daje besedam in stvarem razsežnosti, ki jih čez
dan nimajo.
Jin zamenjuje jang, bi rekli Kitajci.
Utrip se upočasnjuje, krvni tlak pada, nastopa čas parasimpatika,
pravijo zdravniki.
Zbujajo se infantilni strahovi in podedovani instinkti prednikov, trdijo
psihoanalitiki.
Twilight Zone, napoveduje televizija.
Jutro je pametnejše od večera, ponavljajo vaški modrijani.
Nikoli bolj ne boli, kot kadar se večeri, toži sevdalinka.
Pesnik odkriva: Tema je kri ranjenih stvari.
Drugi dodaja: Ob mraku pojejo dekleta.
Rešilnost praznoverja
Zaman bi bilo ugibati begove misli in presojati, koliko je prerokba vplivala
na to, da je ostal v Nikšiću. Dejstvo je, da je on ostal v Nikšiću, drugi begi
pa so nadaljevali potovanje do že znane Bašine Vode, kjer so se najprej
uro do dve pogovarjali z vladiko. Glave vseh razen enega (ki mu je bilo
prizaneseno najbrž zato, da bi odigral vlogo nesrečnega Filipida) so odnesli
na Cetinje, kjer so lahko gledale vladiko cela dva mesca, dokler jim niso
izpadle oči. Menda ravno po dveh mescih oči izpadejo iz glave. Zanimivo
bi si bilo nemara zamisliti, kaj bi se zgodilo, ko se beg Resulbegović ne bi bil
uklonil opozorilu, ko ne bi bil ostal v Nikšiću. Ali bi se bil vseeno rešil?
Težko, da bi bila Filipidova vloga namenjena njemu, saj je bil najbrž
60