Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Barbara Simoniti
Nisem mogla spati. Hotelska soba je bila brezdušno udobna. Z ulice so
vdirali oddaljeni, neenakomerni zvoki. Ležala sem na postelji in skušala
razmišljati. Okoli luči je brenčala zapoznela muha. Ugasnila sem luč,
razgrnila zavese in odprla okno, da bi našla ven. Mestni način preganjanja
muh, se mi je vedno smejala babica; na deželi bi te požrle.
Ko sem spet prižgala svetilko, sem stopila h kovčku in izmed pisanih
plasti obleke izvlekla oguljeno knjigo: veliko, vezano v temno rjavo usnje
in z zlato obrezo. Gregorčičeve Poezije. Knjigo je babica nekoč dobila za
darilo. Ko so morali bežati, je pograbila le nekaj knjig in nakit, in že so šli.
Razprla sem orumenele liste in spomini so oživeli.
Ko mi je nekoč spet brala iz knjige, se je zarekla in mi potem povedala:
»Veš, Kristinca, ta knjiga ni bila birmansko darilo. Dobila sem jo od
Vojteha. – Zdaj, ko dedka ni več, ti to lahko povem.«
Premolknila je in se zagledala daleč nazaj.
Domišljija mi je takoj izrisala zornega mladeniča z mehko zvenečim
imenom.
»Si bila zaljubljena v Vojteha?« me je živo zanimalo. Ime sem izgovorila,
kakor bi v ustih preskušala novo, s čokolado oblito slaščico.
Samo pokimala je, zelo počasi.
Zaris zgodbe se mi je zdel čarobno skrivnosten in nikakor ne povezan
z mojim dedkom.
»Zakaj pa se potem nisi poročila z njim?« sem hotela prepoznati vzorec
vseh zgodb.
»Ker se nisem smela. Takrat je bil samo ubog študent. Potem pa je postal
odličen odvetnik,« so ji čudno zasijale oči.
Spet je za dolgo premolknila in šele čez nekaj časa počasi nadaljevala z
natrganim glasom:
»Na koncu se je celo odločil, da stopi pred mojega očeta in ga prosi za
mojo roko. Da bi se zaročila, dokler on ne skonča. Meni tega ni hotel
povedati, dokler ne bi imel odgovora. Hotel me je presenetiti. Upanja skoraj
nisva imela; hotel je pač zastaviti vso svojo iskrenost in ljubezen. – Prišel
je ravno tisti dan, bila je sončna nedelja, po maši, ko so me starši zaročili z
Martinom. Morala sem bila popustiti. Stali smo v sprejemnici, s kozarci
sekta v rokah, ko je vstopil. Nikoli ne bom pozabila njegovega zgroženega
pogleda, ko ga je oče povabil, naj pije z nami...«
Vojteh ji je vedno prebiral pesmi, mi je potem večkrat pripovedovala.
Vedno pogosteje se ga je spominjala. Sedela sta kje na travi pod šumečim
drevesom – tako sem si ju vsaj predstavljala – in brala Gregorčiča.
»Beri mi tako, kakor je znal Vojteh,« sem jo zaprosila. Otožno se je zagledala
v prazno in se nasmehnila kakor zimsko sonce. Šele čez nekaj časa je
začela pesem – pol na pamet in pol iz knjige. Ko razprem strani, jo slišim.
Vstala sem z razkopane postelje in se hitro oblekla. Navlekla sem nase
hlače in pulover, večernih jesenskih barv.
Receptor mi je sledil s praznim pogledom, ki je skrival radovednost
pod tankim loščem uslužne odmaknjenosti.
Pospešila sem korak, navzdol proti Ljubljanici in preko treh prepletenih
mostov. Nebo je bilo temno modro v svetlobi rastoče lune. Vse je bilo
358