Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Brigitte Kronauer
Ženska v blazinah
Nekoč sem obiskovala zelo staro žensko, ki je vedno sedela v postelji. Za
posteljo, ki so jo bili pomaknili k oknu, je stala s črnimi letvami okrašena,
valovito marogasta omara. Njeni številni odprti predali in police so bili
izpraznjeni, ostala je le fotografija moškega s klobukom, ki je kadil pipo.
Nikoli nisem opazila, da bi obrnila glavo nazaj proti njej, s svojega mesta
je že ni mogla več videti. Nad njeno glavo je bila v vratih omare majhna
luknja. Iztrgani držaj so nadomestili z žičnato zanko in kavljem. Z okna je
padalo nekaj svetlobe na rdeče karirasto pernico in na blazino z modrimi
nageljni. Med okensko polico in telo ženske je bila zatlačena druga, rumenkasta
odeja, da bi jo zaščitila pred nočnim hladom. Preostali del sobe je
ostal v temi, in pod rdeče karirasto pernico si je pogosto potegnila do čez
prsi še tenko volneno odejo.
»Tukaj je vse natanko tako, kot hoče imeti,« je rekla hčerka. Poslušala
sem jo, in ko je sobo zapustila, sem rekla glasno: »Malajski medved je zdaj
sam. Eden od njiju, samček ali samička, je izginil. Medved, ki je ostal, hodi
gor in dol po betonu, brez šuma. Le tujca z vedrom, ki sta pred kletko
pulila plevel, sta govorila.« Nato sem nekaj časa molčala. Sicer pa tudi ne
bi mogla tako nadaljevati. Besede so morale prispeti do nje, najti pot vanjo,
in potem, veliko pozneje, bi mi naposled odgovorila. Živalski vrt je zanimal
naju obe. Druge dni sem ji pripovedovala, ker je nekoč bila strastna zbirateljica
in si je dala od ljudi, ki so popotovali, prinesti kamne, večinoma
brez kakršne koli vrednosti, ki pa jih je opremila z natančnimi napisi najdišča,
prinašalca in letnice, in ki so v teku njenega dolgega življenja zaradi
energičnega razvoja turizma postali za vsakogar »kamni z vsega sveta«,
kakor je svojo zbirko imenovala, druge dni torej sem ji pripovedovala o
razstavljenih predmetih v neki trgovini z minerali, o iskrečih se, včasih
kot s snegom prekritih kristalih, v vitrinah zaprtih sončnih vzhodih in
zahodih nad vrhovi gora, ki jih čuvajo varnostne ključavnice, o raznovrstnem
žarenju, zapečatenem v najbolj bleščečem trenutku.
Še nekaj tretjega je bilo, o čemer sem ji lahko poročala. To so bili pomembni
dogodki iz sosedstva, tatvina, nenadna poroka lahkožive gospe
Hoffmann, loterijski dobitek, pretep med članom sekte Schmidtom in
invalidom Karlom. Vse to, podano z močnim glasom in s precejšnjimi premori,
jo je na njen način zdramilo: smehljala se je zmajujoč z glavo in, če
sem le dovolj potrpežljivo čakala, počasi poželjivo sprejela. Oblečena je
bila v nežno modro, vatirano nočno jopico, ki ji ni pokrivala rjavo lisastih
suhih podlahti. Njene roke so grabile vogale blazin, njeni lasje, razločil si
skoraj vsak posamezni las, so bili sivi, le ob straneh beli in počesani strogo
nazaj v majhen vozel, kot da vleče majhna težka železna krogla s svojo
težo vse lase v tilnik. Mačka, ki ji je v začetku mojih obiskov kot žitka
tekočina polzela med otrdelimi, ukrivljenimi prsti, že dolgo ni več živa.
»Orangutanka je ponosno predstavila svojega mladička. Ta se je je trdno
oklenil in se zaril v njen kožuh ter le poredko pogledal iz njega. A za konec
36