Zbornik Mednarodnega literarnega srečanja Vilenica 2004 - Ljudmila

Daša Drndić
otroci ležali v majhnih kletkah, negibno.
Otroci niso jokali, ždeli so. Imeli so napol
odprte oči, težke veke. Vtaknila sem roko
skozi rešetko, pobožala sem Friedlovo
lice; lice je bil hladno. Tu sem, mama,
sem rekla. Friedl me ni prepoznal. Niti
zganil se ni. Odšla sem domov in se vrnila
čez tri dni. Še zmeraj je deževalo.
Prišla sem po sina, sem rekla zdravniku,
odpeljala ga bom domov. Spiegelgrund
je bil najboljša bolnišnica v Avstriji.
Nihče pri pameti ni dvomil o Spiegelgrundu.
Rekli so mi, vašega sina ni,
odpovedalo mu je srce. Sestra je pogledala
v kartoteko. Da, Friedl je umrl,
umrl je včeraj ob štirinajsti uri in devetnajst
minut, je povedala sestra. Ni bila
tista sestra s čokoladno drobtinico v ustnem
kotičku. Bila je glavna sestra,
stroga. Iskala sem kak papir, diagnozo,
poročilo o smrti svojega sina. Nič mi niso
dali. Velika zmešnjava je, so mi rekli.
Potem sem jim rekla, dajte mi njegovo
truplo, hočem njegovo truplo, to hočem.
Stroga glavna sestra je rekla – pokopan
je na bolnišničnem pokopališču, zmenite
se z grobarji. Na bolnišničnem pokopališču
sem zagledala množico odprtih
krst; vse krste so bile blatne, oblite z dežjem,
polne vode. Prišel je tovornjak,
natovorjen s papirnatimi vrečami. Dež
je razmočil papir, vreče so razpadale, iz
vreč so lezli majhni udi, otroški, majhne
bose noge, majhne roke. Minilo je petinpetdeset
let. Dobila sem sinovo kartoteko.
Odpeljali so me v Spiegelgrundovo
klet, danes se ta bolnišnica imenuje po
Ottu Wagnerju. Otto Wagner je bil arhitekt,
so mi povedali. Nikoli ni bil nacist,
zato so dali bolnišnici njegovo ime. Odpeljali
so me v klet. Tam sem našla sinove
možgane. V kozarcu. Rekli so mi, vzemite
Friedla. Zdaj ga lahko pokopljete.
S koncem druge svetovne vojne ni bilo
tudi konec ubijanja prizadetih otrok.
Zadnja žrtev poblaznelih zdravnikov
eksperimentatorjev je bil štiriletni Ri-
104