Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

10
Gotovo je v srcu našem tudi mesto za hvaležno spoštovanje,
ktero tirja rodovitno žitno polje ; tudi nismo izmed
tistih, ki postanejo prav mehki, če zaslišijo šumljanje po -
tokov in vršenje drevja v samotnem gozdu ; pa vendar
moramo resnično povedati, da prav hitimo skoz njive, med
kterimi nas pot dalje pelje, kajti sklenili srno še-le obotavljati
se po gozdu in hribu, ki ga vidimo pred sabo .
Pa strma steza začne se koralo potegovati za zanemarjene
rastline. Kdor mora počasi , z naprej nagnjenim
truplom stopati v strmi breg, ta tudi nehoté vidi rastline ,
ki rastó na desnej in levej strani steze . Naše oko pa ne
vidi več samo barv, velikih in malih listov in cvetov, ampak
vidi podobe, vidi sem ter tje stare znance ali pa njih
sorodnike , o kterih pa koj sodi, v čem da sa ločijo o d
unih . Pot nas pelje v breg kraj njivske meje, ki je podobna
tistej, v kterej smo bili spoznali poljsko smiljko
(pod. 8, 2, str . 38) in v njej pleme k n ni c . Takrat se
da je bil e siromašen čas . Vse, kar smo videli, sm o
potrgali in pregledali, pa komaj srno nabrali polno pest.
Tu pa ni časa dovolj , da bi vse pregledali, in tudi pest
bila bi preozka za vse rastline , ki tukaj rastó . Za mej ó
je rž že rumenkasta, takraj nje pelje v brdo rjava steza ,
med obema pa leží meja, kakor zelen', s cvetlicami vezen
pas . Smiljke ni več, pa rastó tu zdaj druge rastline i z
njenega plemena. V kratkem je roka polna rastlin, ki
jih koj spoznamo, da so klinčnice. Vse imajo kolenčast o
steblo, na vsacem kolencu stojita si dva lista nasproti ; v
vsacem cvetu najdemo pet venčečevih lističev in deset
prašnikov okrog vedno le edinega pestiča, ki nosi več vra -
tov. Zdaj previdimo, da se klinčnice ostro ločijo od vseh
drugih rastlinskih plemen . Najpoprej spoznamo m eh u r -
n a t o pokalico (Silene inflata , blasiges Leimkraut) p o
mehumatej, sivo-zelenej in lepo žilastej čaši, iz ktere se
malo vidijo globoko na dvoje nacepljeni, beli ven6e6evi
lističi (pod. 25. 1) . Vidimo tedaj, da je čaša klinčnic
včasih peterolista, kakor pri smiIjki, časih samo enolista.
Enolisto čašo ima tudi lepa smolni c a ali k l e g (Lychnis
viscaria, Pechnelke, 3) , v kterej je priroda pokazala
6arjem, kako da morajo delati limanice . Pod kolenci je