Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

1 9
nekaka zveza med mnogimi temi jarki, rebri in b di
ki jih vidimo pred sabo ; ker vsa držě do precej visocega
hriba, od kterega se širijo in raztegujejo na vse strani .
Brda so široka in okrogla, rebra pa ostra in ozka. Vsa
so šna
proti jugu obrnjenej strani gola ali le rahlo pora
čena z grmovjem in posamnirni drevesi, med kterimi s o
videti zeleno, rjavo in rumeno spreminjajoča se nizka zelišča
in trave, tu bolj tam manj na gostem. Kjer ni nič videti
druzega, kakor groblje debelejega ali drobnejega kamenja ,
tam je rjava zemlja sem ter tje pomalana s kakor žepl o
čistim rumenilom . Ta barva pride od tenkih skorjastih
prevlek liš a j a z deli č a r j a (Lecidea geographica, Landkartenflechte).
Sem ter tje po širjih brdih vidimo še rdeče
cveteči vres, ki pa cvete zdaj samo še po prav sen&
vatih krajih . Cele planjave po rebrih so videti iz take
daljave , kakor da stoji po njih zrelo žito, ker poraščene
so gosto z gozdnimi travami , s k r i v i n a s t o masnic o
(Aira flexuosa, bogige Schmiele), ki ima od blizo pogledana
rožno rdeče bíli . Prod kratkim srno se bili spoznali
z njo v tistem pustem vresji .
Zdaj nam prav pride, kar nam je pripovedoval vélik i
traven ojelovem drevji ; kajti lahko razločujemo zdaj bore
in smreke. Tam na- daljnem griču je videti velik, star
borov gozd, ki je na eni strani kakor pristrižen. Da s o
tarn na kraji stoječa drevesa še-le pred, nekterimi leti. bila
posekana, sodimo po tern, ker ta, ki zdaj na kraji stojé,
nimajo proti zunaj dolgih vej, ki bi nam zakrivale na gostem
stoječa debla . Da je to borov gozd, spoznamo zdaj
tale zato, ker večerno solnce po strani razsvetljuj e
debla, na kterih dobro razločujemo , da so bolj pri vrhu
rdečkasto-rjava, spodaj pa bolj siva .
Iz rogljate črte, ki jo dela -na obzorji dalnji srnrekov
gozd, molé posebno visoko nektera drevesa z bolj kvišku
sklonjenimi vejami. Da-si nam od daIječ se vés gozdi
rob zdi le kakor drobno nazobčan listen rob, vendar
spoznamo v teh rogljatih vrhih nektere jelke, ki plolé nad
smreke, iz kterih je sicer věs gozd sestavljen.
Cern bolj se oči naše seznanjajo s temi hribi in
gozdi tern bolj se prepričujemo, da skoro nikjer ni za.-