Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

214 —
nekteri taki zemeljski raji . Tamošnji prebivalci so pa
tudi v vsem drugačni, kakor so drugod .
Pri nas je pa gledé tega prava loterija. Kakor tisti ,
ki stavi v loterijo, ne v6, ali bo terno, ali ambo, ali nič
zadel, ravno tako tudi nag kmet, ko žito poseje, ne vé ,
ali bo mnogo, ali le malo, - ali pa nič pridelal. To pa gotovo
živo gane človeka, če pomisli, da osoda tisoč in tisoč
lj udi je odvisna od vremena, kije tako negotovo kakor loterija.
Pa zavolj tega še ni treba zavidati Spanjolcem njih
vremena . V vednej borbi z zopernim neprijatlom so se
nam izbistrile dušne moči, pomankljivosti značaja se pa
moremo odvaditi .
Zimski kraji.
Morali bi hoditi zdaj druga pota, nego doslej, da bi
našli pravo zimsko cvetje . Po togih in travnicih, po kterih
srno doslej hodili, zdaj grdo gospodari gruden, ki ga lep a
jesen ne mara pripoznati za svojo grdo pritiklino, in zim a
v pratiki ga tudi še ne sine prištevati med svoje . In vendar
je on, kakor tudi že skoro vés listopad, za nas že
pravi zimski mesec.
Golega drevja ne maramo pogledati, ker se še preživo
spominjamo njegovega zelenega kinča. Kamor se sicer
ozremo, vidimo le sneg in led ali blato, in pa na milijon e
merličev. Kje je tedaj zimsko cvetje ?
Po hišah se dobiva o tem času, in pravi se mu : človeška
družba . —
Kakor poletna vročina razganja ljudi, tako jih zimski
mraz spet druži po mestih, hišah, sobah. —
Do sedaj smo našli po polji, gozdih in travnicih, p o
močvirih in pustinah koristnih in strupenih rastlin, dišečega
in smrdljivega cvetja . Kaj ni po človeških družbah tudi
vsega tega najti ?
Cveti tedaj, ki jih zima preza, imenujejo se človeške
družbe. Najlepše izmed njih pa, kar jih rodi zemlja slo -
venska so — čitalnice.
Ako naša zima ne bi tako ostra bila, da bi nas s
polja v sobe gonila, tudi ne bi morebiti še imeli teh budilek
naroda slovenskega — ne bi imeli čitalnic — toraj