Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

Čen a grajŠ6nski gozd, kar tudi zato koj spoznamo, ker
je gozd lepši in ker ni vse listje, vresje, mahovje in borovje
iztrebljeno za steljo . Na desnej strani mejnika je
vse drugačno , vse bolj žalostno . Po golih, z gozdn o
travo in z nizkimi mahovi le slabo poraščenih tleh stoj é
drevesa kakor tankonogi gospodi6i6i na gladkem plesišču,
med tem ko je gozd na levej strani podoben veselemu in
glasnemu sejmskemu trgu, po kterem se drvé odras
in otroci . Gozd na desnej strani je namreč slabo v red
devan soseskin gozd, iz kterega se vsako leto za stelj o
vzame listje in kar na tleh vzraste . Mora trpeti revn o
drevje , ki mu jemijejo varstvo pred suhimi vetrovi in
obilen živež .
Obrnimo se na levo . Le težko je prodreti skoz gost o
grmovje. Mesca malega srpana je tak pomešan gost goz d
najlepši. Ce ne bi sto let nijeden človek prišel sem v
ta gozd, našli bi potem sem ter tje ozke kupe lesne sprstenine,
ki bi se naredila iz strhljenelih dreves, podrtih
od vetra ali starosti ; in ako bi ti kupi tudi že zdavnej izginili
bili, vendar bi o njih še pričalo drevje, ki je vzrastl o
iz gnojilnih teh ostankov , in ki stoji tako v vrsti, kakor
da ga je zasadila človeška roka. Kdor tega ne bi ved e
ta bi si potem glavo belil, kakovo nagajivo naključje da
zasejalo drevje zdaj tu zdaj tam v kratke vrste, saj vendar
človeka tu ni bilo že toliko let . Tacih gozdov je po Slo -
venskem tudi še nekoliko .
Glej to čudno drevo, ki stojí kakor na trinogatem
stolu ! Visoka smreka je, ktere korenine gledajo iz zemlje ,
kakor da se je celo drevo s koreninami vred za nekoliko
čevljev iz zemlje privzdignilo. Od kod to pride, bomo koj
videli . Tam, kjer zdaj stoji, stal je morebiti pred sto leti
porobek posekanega ali od viharja podrtega drevesa. Izruval
ga ni nikdo in strhljenel je počasi od zgorej se vé
da najpoprej. V sprstenino, ki se je tako narejala in kterej
so vetrovi primešali tudi prahů in peska, padlo je smrekayo
semensko zrno, kalilo je in nizko drevesce je ril o
s svojimi koreninicami vedno bolj globoko v bolj in bolj
sprsteneli les, Tako so prišle korenine, razločene druga od
druge do zemlje in v zemljo . Med njimi izginil poslednji