Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

Tedaj je tudi zimska botanika! Vsako drevo vsak
grm je obdržal po izgubi poslednjega listka vendar še
svoja lastna znamenja, kterih nevajeno oko večine Ijud i
se v6, da ne vidi.
Mnogokrat nas izdá, to, kako da z glavo majamo ali kak o
da z roko mignemo, po več kot deset let dolgej ločitvi prijatlu,
da nam potem, ko nam je eden ali dva trenutka ostro
gledal v oči, na pol obotavljaje se, na pol odločno roko ponuj a
rekoč : da ! ti si, moraš ti biti ! — Kako nas potem veseli ,
da se nas prijatel še tako dobro spominja, da še skoz grbe ,
ki jih je starost vrinila nam v obraz, spozna nekdanje bolj
pogumno in bolj lepo lice svojega nekdanjega součenca.
Ker smo svoje prijatle, gozdna drevesa, dobro poznali
takrat, ko so z listjem in cvetjem okinčani nas med-se jemali,
zato jih spoznamo tudi danes , ko jih vidimo pred sabo v
zimskej starosti . Se da zdaj ne zadostuje, znati samo, da
breza ima bel lub, vrba drobne in dolge gibe, drugo drevje pa
poznati le po kraji, kjer iskati ga smo poleti imeli navado .
Bolj natanjČno poznavanje gozdnega drevja se posebno
po zimi dobro izplača.
Zimski kraj potem za nas ni več mrtev. Povsod
najdemo le življenje, ki pačiva ; povsod brsti upanje in
sicer upanje, ki še nikdar ni preverilo .
Saj se bodo spet izbudile tudi živali, ki zdaj doli v hladnem
naročji matere zemlje spavajo, in nezvesti pevci se morebiti
že zdaj pripravljajo spet na pot nazaj k nam .
Vrnemo se domú, v tern upanju sanjaje. Pogledamo
še enkrat gori v vrhove, kjer jug trese na milijone zibelk
v kterih otročički počivajo .
lzbudite se, mali zaspanci !
Kmalu bodo uslišali naš željni glas . Že vidimo v duhu ,
kako se prezajo debeli brsti divj ega kostanja, zaviti v svetl o
smolo, in kako javorjevi brsti širijo svoje šibke luske, med
kterimi so lepo zobati listi zgrnjeni ležali .
Takrat je letni obhod končan in mi stojimo na začetku
novega leta bolj bistro poznaje tudi samega sebe .