Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

20 8
še-le raztegnile se iz predrznosti, ali pa iz nevectnosti, da
se približuje sovražnik. Prihodnjo pomlad pa porekó
ljudje, da je znamenje posebno ostre zime to, da imaj o
še celó vrbovi grmi, posebno kraj potokov rastoči ozkolisti,
pozeble in suhe vejice .
Listje sadnega drevja nam je znano, zato pa koj
spoznamo, da drevo tam-le je lesnika (divje jabelko), kraj
ktere raste nekoliko črešenj drobnic. Lesnika je od nog
do glave v orožji, kakor pravi divjak. Vsaka vejica im a
na koncu bodeč trn. Zarojence njegovega rodú je pa vrtnarstvo
odvadilo tacega repenčenja in kisle lesnike po -
boljšalo v sladka jabelka. Crešnjevo drevo ima pa tudi
tukaj, kakor sploh, lep gladek in svetel lub, ki je progast,
kakor da nosi prstane raznih barv.
Ko gremo dalje , zagledamo drevo, ki se še ponaš a
s popolnoma zelenim listjem . Njegovo deblo je ravno ,
kakor valjar, okroglo in sivo. Koj spoznamo, da je to
jesen (Fraxinus excelsior, Esche) . Med njegovimi lih o
pérnatimi listi, ki imajo večidel pet parov in na koncu en
posamen listek, visé še šopi jezičastih perutek, ktere jésen
še-le prihodnjo pomlad odvrže . vročih krajih raste
mnogo dreves, ki imajo pernato listje, izmed naših domačih
pa je ima razun jesena le še jereb ik a (Sorbus aucuparia
, Eberesche), in pa eno njej jako podobno drevo ,
o s k o r u š a (Sorbus domestica, Spierlingbaum) , ki je pa
le prav redko kje najti. Oreh in akacija, ki imata tud i
"Amato listje, nista domača, ampak iz drugih krajev k nam
priseljeni drevesi . Akacijo čislamo posebno zavolj lepega
njenega listja ; jerebiko pa lepoti še posebno njen plod,
namreč grozdi kakor koralde rdečih jagod .
Ločimo se zdaj od gozdnih dreves . Ker smo ljub e
prijatle danes lahko spoznali, tolažimo se s tem, da jih
bomo odslej še bolje v pameti obdržali . Saj vemo za
gotovo, da pride čas, ko bodo spet lepo zeleni ; takrat
bomo spet hiteli v gozd , da bomo začeto prijatelstvo ponavljali
in. še bolj utrjevali.