Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

21 7
sili, da miruje. Na milijone vjetih — vodenih kapelj ki
jih je na potu po zraku ugrabila zima in zakovala v lepe
podobe snežink, čuti zdaj, da odpadajo okovi. Videti moremo,
kako se stiskuje druga k drugej , in kako potem
bežé doli k velikanskej svojej sestri, okovanej reki .
Glodajo njene okovi, dokler ne zapazi sama, da so blizo
njene pomagalke na begu, in dokler ne začne sama tud i
stegovati se. Zdaj poči njena težka okov, jezna reka j o
razdrobi in odnese njene kosove v grob morja. Dolg o
robstvo maščuje z deročo togoto, zoper ktero nič ne morej o
nedolžni ljudje, ki so edini, ktere zadene.
Dokler je bila reka še prosta, mirno je udajala se v
delo za obče dobro . Pomagala je ljudem pri delu dvekaj ,
gonila jim mlinska kolesa, nosila jim bremena in tudi njih
same, kamor so hteli ; pustila je, da so jo vodili na travnike
in jih močila . Zdaj pa oprostena jetnica razdira mlin -
trešči čoln ob skalo in ga razbije, in zasuje rodovitni trav -
nik z mrtvim peskom.
S šumom in ropotom je zima pri gla šumom in ropotom
spet odhaja.
Vendar se nam vršenje tacega viharja dopada, kajti
zimi k pogrebu zvoni.
Dolgo že čakamo , da bo odšla zima, ki smo j o
ravno poprej še hvalili, ki jo pa zdaj grajamo, ker pri6akujemo
pomladi.
Hitimo ven v gozd, srce polno želja in pričakovanja ,
da vidimo, ali je pusti kraj pripravljen že, da sprejme
mlado pomlad .
Tu stoli še vse ako, kakor poprej štrleča dreves a
in zmedeni grmi. Marsiktera rana je videti na njih, in
marsikteri suh ud, ki ga jim je zimski vihar odtrgal, leži
na tleh. Pa upanje nam dajo brsti, ki jih vidimo po vejah
blizo prog, kterih se je držalo odpadlo listje .
Že od takrat, ko je drevje se listilo in cvetelo, po -
znamo precej dreves ; tu vidimo spet stare znance in lahko
se tedaj učimo spoznavati brste različnih droves, tako da
bomo pozneje tudi po brstih poznali drevje. Vsak bliz o
doma za kak oreh, 6regnjo, jablano, ki se loči od bolj
visoke hruške po širocem, nizkem vrhu ; topoli in lipe,