Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

Vse nosi še znamenja rojstva, mladosti .' Vse se sveti kakor
ziato ; rumeno cvetje se vidi , kakor kedar se Ijubljen o
dete po dolgem spanji prebudi in rumeno svojo glavico prit'
vzdiguje proti ljubi mamici. Naše rastlinstvo koplje skorej
vse svoje prvorojence v rumenilu svetlih žarkov jutranj e
zarje .
Mladost in ne še segnjili mrliči se bijejo še za prostor .
Se pokriva tla brez števila suhih listov. Silna smrt z njimi
ni še obdelala, so pa že veli in blizo razpada. Vsaki dan
veča toplina, rosa in dež odpravili jih bodo skorej in koral o
se bodo nad njimi razširjala mlada zelišča, ki bodo srkala
iz njih smrti nove moči za svoje mlado življenje .
Glej v 4. pod. močno k a 1 už n i c o (Caltha palustris ,
Dotterblume), kako se sveti čez vse. Napeti kratki stebeln i
udje možato nosijo svitle srčaste liste, ki so polni sočna -
tega tolstega zelenila . Da je v rodu z veternico, to spoznamo
koj na rum.enjakastem cvetji. Tudi ona je zlatičnica. Al i
treba je še posebno povedati, da to velja tudi od une rastline ,
ki stoji malo bolj proč od naše luže, bolj blizo leskovega
grma? Saj skorej ni nič druzega, kakor le majhen posnetek
kalužnice ; lističi njenega venčeca so le malo oži in njeni listi
manji in ne tako zamoklo zeleni . To je lopatica ali b r a -
d o vi6nik (Ficaria ranuneuloides, Scharbockskraut) . Kedar
koli jo vidim vračati se med prvimi otročički pomladi, zdi se
mi, da je izmed vseh najzvestejša. Skorej vse druge pomladanske
rastline kažejo sicer tudi le pomladi svoja smej eč a
lica, pa služijo tudi potem gospodarju, ki pride za njo, pod
&gar vladarstvom semena zoré in še zelené — ta pa se
izbudi in umrje s pomladjo vred. Ce se čez nekoliko
tednov tu sem spet vrnemo, našli borno tukaj, kjer se zdaj
sveté zvezde njenega lepega evetja, le zarumenele mrliče ,
od kterih nič ne ostane, še seme ne ; nič , kakor tisoč
drobnih stvaric , ki se vležejo za dolgo časa v zemljo in
se še le pozno potem razvijejo v enake rastline . Kdo ne
pozna neumno basen o žitnem dežji? Njej je vzrok ravno
a drobiž, ki ga je popustila rastlina na zemlji, ko je raz -
padla. Te stvarice so male čebulice, ki se naredé v listnih
pashah in ki so ravno toliko podobne pšeničnemu zrnu,
da bi, kdor jih dobro pogleda, reči moral : Pšenična zrna