Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

136
trgali. Roke na hrbtu drž6, mane prste in ne vé , da j e
otrok, sicer bi nas prosila za eno tako cvetlico .
Dajmo jej eno. Sramožljivo jo vzame v roko in se
potem koj obrne . Od začetka se obotavlja in stopa počasi,
kakor da bi se jej zdelo, da ni prav storila, da nam je
hrbet pokazala koj, ko je dobila mali darek ; pa pote m
hitro steče k očetu. Poznamo ga, prav pošten, marljiv
stolár je . Od da1ječ je gledal , kaj se je godilo, in zdaj
je vzel iz roke male hčerke cvetlico in jo pazljivo pregleduje.
Morebiti prvikrat v svojem življenji to dela, in
da zdaj to dela, temu je vzrok samo to, ker je rastlina
prišla iz naših rok.
„Vidiš, tatek, tu vis6 tudi mali stroki, ali so jedra
tudi za jed? ”
Dali smo bili deklici vejico gladeža, in zdaj spozna ,
morebiti tudi nekoliko po cvetji, da ima stroke skoro kakor
grah.
Zdaj pa priskače še manja deklica na vrt in izprazni
na prazno mizo, pred ktero sed6 njeni stara, svoj cvetlic
poln predpasnik . Se v6, da so le košěeki rastlin, ker jih
je mala roka preveč v naglici natrgala. Dete hoče it i
spet novih iskat. Mati hoče vse, kar je deklica prinesla,
z roko z mize podrgniti . Pa se lepo opeče na hčerki .
„Ne, mama, moraš jih pustiti ; jih bom domú vzela. Le
poglej , no, ta-le lepi listek ravno tak je, kakor peró.”
Otrok ima prav ; saj je pokazal lepo pernasto razrezIjan
r m an o v list .
Mati se smeja in obIjubi, da bo pustila rožice . Pa
ne drži, kar je obljubila. Misli si, saj otrok koj pozabi .
Se vé da prav misli, pa zraven vendar nima prav , d a
tako dela.
„Ce otrok le zunaj skače , to je dovolj , ker mu je
to zdravo.” Tako si mislijo ljudje . Sama lenost je, da se
tu ne stori več, kar že otroška natura sama tirja, kakor
tu vidimo. Zraven pa še obljube ne driati! Lepo je to !
V sedanjih časih se je jelo govoriti, da se izreja mora
oslanjati na prixodoslovje. Ce je tudi res to, vendar velj A
le o prav malej manjini naroda . Pa saj tako je z vsak o
dobro rečjo . Od začetka se je poprime le malo Uudí, za