Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

18 8
redar smo otresli rdečelična jabelka z jablan, pada
z njimi in za njimi kmalu tudi listje. Zraven mesta pa, kjer
se je držalo jabelko, sedi zdaj na vejici brst (popek), začetek
novih listov in cvetov. Težkega sadja rešene vej e
se dvigujejo spet kvišku, in vajeno ako more zdaj od
daiječ po sméfi vej razločevati, ktero drevo je že otreseno,
ktero še ni.
Jesenski mesec * Idmovec je pri kraji, kedar sadno
drevje ne kima več pod težo jabelk in hrušek . Otresene
jablane in hruške so tudi znamenja pozne jeseni.
l e Pogledi. v da]jttvo .
Znano je, da imajo ljudje med drugimi slabostmi, ki
so velicih nasledkov, tudi to, da saj sami pred sabo se
zagovarjajo zavolj zamude dobrih del s tern, da so njih
znoči preslabe. Pozabijo pa pri tem, da vsaka moč, ki
hoče kaj velikega doseči, se mora poprej na malem vaditi,
uriti in krepiti. Njih nevajena moč opera zato vselej in
vselej spet pri slabotnem prizadevanji za kaj velikega in
na zadnje se odrekó tudi dosegu tega, ki bi bilo sicer
lahko dosegljivo.
Cuden izjemek od tega je skoro vsem ljudem lastna
želja, da bi radi vedeli za prihodnje, daljne reci . Skoro
vsak človek je vremenski prerok. Tu je lahko prerokovati,
kakor kdo želi, ker je še malo znanih pravil, po
kterih se menja vreme. Ravno tako se vkvarjajo zdaj vs i
stari in raladi, pametni in nepametni, s politiškim prerokovanjem
; vsak sodi, da se bo vse tako vravnalo, kakor
želí on in njegova stranka. Ker pa večidel ne skrb+, da
bi pridobili si potrebna sredstva za tako znanje, kolikor
je dosegljivo, zato se pa poprimejo mnogokrat bolj al i
manj nepripravnih. Gledali bi radi zvrh zvonika, pa jim
e pretežavno, na-nj popeti se .
To nam je prišlo na misel, ko smo popoldne lepega
jesenskega dneva prišli vrh precej visocega griča , s kterega
se daijeě okrog vidi po brežnatej okolici. Znano nam
je že zdaj precej, kar raste tu po blilini; to znanje na m
pomaga, da razumemo tudi bolj daljne kraje . povikša tedaj
nam veselje .