Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

Ko hodimo po veličastne] tej gozdnej samoti ,
listje nam pod nogami, da nas bolé ušesa. Postojno tedaj
nekoliko tu pod staro bukvo, in poslušajmo prirodine glasove.
Kako prijazna godba je to ! Vse eden z drugim se
sliši sto tenkih tičjih glasov. Pevci so se porazdelili p o
smrekah in bukvah. Po smrekah prepevajo kraljički in
senice, po bukvah pa pepelnasto plavkast brlez . Urn o
tiho pleza po gladkem bukovem debiu gori in doli, za
kar so prav pripravni njegovi dolgi, ostri kremplji na
nogah ; opira se tudi malo na trda peresa v repu. Ravno
pride z glavo naprej po deblu doli in se ogleduje s svetlimi
črnimi očmi po naj1jubšej svojej jedi , po jajčkih žuželk.
Zdaj se zasliši tudi gozdni boben. Zelena žolna
namreč kljuje z dolgim dletastim kljunom suho bukov o
vejo , da bobni po vsem gozdu. Nemirni š6inkovee drob i
vmes svojo glasno pesem . Prav v vrhu visoke jelke unkraj
grape pa sedi kos in prepeva samoglasno s čudno lepim
glasom mehko svojo pesem, ki jo spremlja le tiho in pohlevno
ivrgolječi kor po bukovih in jelovih vejah .
Obotavljamo se spet šumatiti pobukovem listji, in vendar
je nekaj veličastnega vtem šumenji; spominja nas na kako veliko
cerkev, vkterej dalječpo praznih prostorih doné našikoraki.
Slišiš čudne glasove tam gori v bukovem vrhu zdaj
krapovo goltanje, zdaj tenek pisk in vriš! Dve veverici
se podite v divjih skokih z veje na vejo, deblo gori,
deblo doli. Zdaj visite skoro v zraku nag tenkih gugajočih
se vejah v jasnem zelenji ; trenutek dolgo le gledate,
kam da bi skočili, in že ste predrzno puhnili na oddaljeno
uno vejo, ktere se prijemate z ostrimi svojimi mačkinimi
kremplji. Mogli bi zavidati predrznima skakalkama kak o
lepo mora biti, plavati po zelenem morji, pod višnjevim
nebom visoko nad gozdno senco !
Zdaj pridemo iz družbe starinske med marljivo mladino,
v upa polno bukovo grmovje. Tla so tukaj bolj pokrita
z zelenjem, ker mlado drevje še ne sipa na nje tolik o
listja . Na desnej strani se širi nizka jelova šuma, iz kter e
se dvigujejo nektere visoke b re z e. Tih vetrič pihlja ,
skoz rahle njihove vrhe in ziblje dolge viseče gibe, na
kterih sedě dvojni cveti ; spodej , večidel po dva skupej,