Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

194
gledé vremena ima pred sabo. Morebiti bo kdo rekel ,
da sem rekel preveč, pa temu ni treba da1ječ hoditi, postavim
v daljno Spanjsko, ampak le na Kras, kakor sem
že povedal.
Kako vse drugače gledamo zdaj na lepi kraj, ki se
steguje pred nami. Zadobil je človeško pomembo . More -
biti je voda, ki smo jo pili pred nekoliko urami, pred
malo tedni kakor nevidni povodni hlap izhlapela se iz listja
tega gozda in po dolgej poti skoz oblake kot dežnica pa -
dala v rupo, kjer se je izčistila in kjer smo je zajeli bili .
Zamišljeno gledamo mirni, čisti, nad gozdnimi gorami
ležeči zrak, o kterem bi danes 'g o lože kakor sicer mislili ,
da ni nič druzega, kakor le prazen prostor. Drobno tičj e
petje zveni iz globokega jarka, kakor iz daljnega sveta, tih o
nam na ušesa . To so tenki glasovi senic in kraljičkov,
ki menda žalujejo, da so odpotovali jim mili bratje in sestre ,
kterih glasneje petje je pred kratkim še todi se razlegalo.
Kakor tenki beli zračni duhovi plavajo pred nam i
po mirnem zraku babjega let a tenke niti, iz rose spletene,
kakor misli stara vera . Vemo pa, da so le pajčevina,
ki je je veter skup nanosil, in ki ne more več biti zanjka
žuželkam, kajti te so popustile že lov po zraku.
Eden izmed redkih zvestakov, vran, ravno pod nami
mimo leti, leno mahaje s perotmi . Gotovo leti le po
opravku, ker sicer nima posebnega veselja za letanje . On
je pravi mež'elj (Spiessbürger) med tiči, ki ne pozna po -
etične plati življenja. Toda ne, danes je videti, kakor da
e odpovedal se navadnemu mirnemu življenju . Od vseli
strani doletavajo črni bratjo, vsi ravno proti tistemu kraju
gozda. Kolikor bolj blizo so tam, toliko bolj hité in zdaj
so začeli vsi na enkrat glasno krokati, obletovaje eno drevo.
V vrhu tega drevesa sedi gotovo kaka sova, in ves njih
srd in jeza se zdaj zedini, samo da nagajajo in skubejo
ponočno to morilko, ki se po dnevi ne zna in ne more
braniti. Bolj pametno in bolj častno bi bilo se vé da, če
bi po noči čuli in stražili, in kedar bi jih napadla, z zedinjenimi
močmi pograbili jo in uničili . Kaj ne bi moglo biti
to prilika polna, grenkega nauka ?
Se on pogled na brda in rebra, jih poslednji žarki