Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

Tam je ni nikake menjave .
Posebno če je mila Flora tista, ki prevzema vs e
veselje in nadloge , ki jih donaša menjava letnih časov ,
ima tam na jugu vsakako manje križev in nadlog , kakor
pri nas, nima pa zato predstva, ktero ima pri nas, da se
namreč vsako leto popolnoma pomlajena pokaže svojem u
varovancu, človeku .
Kdo izmed nas severnikov ne bi se veselil, kedar se
pomlad izmota iz zimskih okovi in brzo pred nas stopi,
okinčena s pisanim cvetjem in zelenim listjem, kakor stopi
okroglolična, lepo oblečena nevesta iz pohlevne izbice pre d
zavzetega ženina?
Na jugu ta primera, nič ne velja.
Flora tudi po zimi tam gospoduje čez polje . Mnogobrojne,
vedno zelene rastline, ki niso tudi popolnoma bre z
cvetja, sipljejo zelenilo tudi po zimskem polji . Se ve da
ni prava pravcata zelenina. Zelenih travnikov ne pogrešamo,
ker jih na jugu navadno tudi po leti ni ; in tako je
ni prave menjave med pomladjo, poletjem, jesenjo in
zimo na Evropejskem jugu .
Pesnik tam ne more popevati o pomladi, ker je prav
za prav ni . Tam imajo le četrt leta, ki se v pratiki ime -
nuje pomlad, ki pa nima poezije, ki tiči v pomlajenji .
Tam se nij eden ne čudi rjavej , zamrle] ravnini , v
kterej po zimi komaj spoznamo nekdanji zeleni pisani
travnik kajti tam tacega razli6ja ni .
Tam nij eden ne pozna prijetnosti zakurjene sobe, ker
tam ni nikdar tako mraz, da bi ljudje neprenehoma čutil i
potrebo kujave ; se vé da je mraza dovolj , da prezebaj o
po sobah, ki nimajo ne peči ne oken, ampak mesto teh
le line. Tam se občuti neprijetnost mehke, pa nikdar
veselje trde zime.
Pri nas sta dva glavna letna oddelka, zamrla zima in
življenja polno poletje, ločena z dvema krajšima, izmed kteri h
eden življenje gledé zunanjih podob skorej do vsega
pokončava, drugi pa ga spet izbuja . Ta vedra menjava im a
tudi veliko moč na naš duh in srce, na, našo delavnost ;
tej moči se ne more popolnoma odtegniti nikdo, tudi naj -
1 *