Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

157
Šibke bilke nosijo nysakdanji kruh" človeški, ki je mo'gočni
krotilec lakote , ktera vedno hoče rušiti vsaki red .
Pritrditi moramo . Pa, ali ni poriiialno, da moram o
priznati, da je res tako ? Ponižalno samo za tistega, ki je
na vrtoglavnej visočini puhle domišljije izgubil trdna tla
pod nogami. Za nas ne'' Cutimo jih sicer ne ker ne
tigčé — pa poznamo stotére zveze, ki nas vežejo na
zemljo, ktere najlepši cvet je človek .
Dan žetve nas prav živo opominja na zemeljsko nago
domačijo .
Hitimo tedaj na polje , kjer žito dozoreva, ali kjer
ga pridne ženjiee že žanejo .
Po prašnih kolovozih hodimo po girokej ravnini. Jarki
so se vsi že posugili . Po mejah, po kterih je varčen srp
požel travo, rastó zdaj drugačna zelišča. Tudi travniki
imajo nove odeje, na kterih spoznamo nove cvetlice. Sibka
stebla kampanelice ali krvoločnice (Sanguisorba
officinalis, Wiesenknopf) dviguj6 temno-rdeče cvetne glavice
visoko kvišku nad trato. Komaj so videti stebla nad ze -
lenimi tlemi, tako tenka so .
Nekoliko njiv je že praznih, kajti rž j e že požeta,
e sem ter tje leži še snopje v kupih, večidel je pa že
obloženo v kozolce in k6pe. Ječmen in penica sta tudi
že zrela, le oves je še komaj zapisan. Detelje je pa videt i
prav mlade in tudi take, ki je že v cvetji. PodzemIjiee
že izgubljajo svoje vijolZaste ali bele cvete, saj vemo , da
e malo kteri obrodi zelene semenske kroglice. Sem ter
tje vidimo tudi že po razbrskanih tl6h ležati vele gtible
kterim so tatinske ali otročje roke odtrgale gomolje.
Ravno začela je vrsta ienjie žeti ječmen tu na tej
njivi.
Pod srpom podira
Se klasje ljubo ,
Zastonj se upira
In maja z glavo !
kratkem je videti kupe snopovja za njimi pa tla
niso bledo-rjava, ampak zelena. Zdaj še-le zagledamo, da
pride to od mlade detelje, ki je bila sejana vjeČmen. Mlada
detelja bi preveč trpela od solnčne pripeke in bolh, če bi