Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

89
In vendar bi rab. našli v tern nepretrganem času, v
tej mnogovrstnej lepoti mesto, na kterem bi si malo odpočili.
Najdemo ga lahko . Kaj ne praznuje že od nekdaj narod
začetek poletja o kresu? Kaj druzega pomenijo ognji, k i
se zasvetijo kresni večer s hriba v hrib, zdaj tu, zdaj
tam, kedar se je enkrat solnce skrilo za goro? Kaj potresanje
cvetja po hišah in obešanje njegovo po oknih? Kre s
naj nam tedaj služi v počitek .
Ko se oziramo nazaj doll, od koder smo prišli, z
visoČine, kjer počivamo, vidimo marsikaj, česar do zdaj
nismo zapazili, ker smo bili vedno zraven, ko je rastlo .
Vidimo bujno množino rastlin, ki več ne rastó druga za drugo,
ampak druga nad iz čez drugo. Veliko breme nosi zdaj grm
črnega trna, čegar cvetje nas je poprej mamilo, da sm o
mislili, da je sneg. Le sem ter tje se še vidi kaka vej a
s svojimi še zelenimi, trpkimi plodovi izpod zavojev srobrota,
slaku in druzih plezavcev, kterih korenine se bratij o
z njegovimi.
Ni moč zdaj več prestopiti skoz grmast gozdov rob.
Krivinaste robidje veje in šipki, sitna smolika in lepo listnati
zavoji divjega hmelja preté našej nogi s trni in zadregami
brez števila.
Na visokem bregu potoka, ki se počasi vije skoz
debelo zemljo, skrivajo preteči prepad gosti vejniki, k i
jih spleta krasni p l o t n i slak (Convolvulus sepium, Zaun -
Winde), kakor da bi nas hotel koj na življenji kaznovati,
ko bi mu hoteli vzeti kaj lepega belega cvetja .
Flora se je zdaj popolnoma olepotila in skrila pod
cvetje vse, kar ni lepega. Trohljen plot siromašnega kaj
žarja zakrit je z visocimi koprivami, ki bolje varujej o
vrtec, kakor uni. Ne žalijo več oči nečedne groblje p o
vaséh. Pokrite so vse s posebnimi zelišči. Tu raste m al a
kopriv a ([Jrtica urens) , množica l e b e d (loboda, Atriplex)
in kozjih repov (Chenopodium) , črn a lahko -
tic a (Ballota nigra), bela p ri s a dna kop r iv a (Lamium
album) in mnogo drugih, čez vse pa kvišku moli košat i
r e p i n e c (Lappa minor), orožnica nagajive kmetiške mla-