Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

9
zadnji vojnik , če pod tem razumevamo bolj očitna zelišča,
ostanejo še živi, mični pritlikovci mahovi, med kterimi
so tudi taki, kterim drobni glavičasti plodovi dozorevaj o
še le v trdej zimi. Tako ovija Flora svoj zelen pas, k i
se nikdar ne pretrga , okoli svojih štirih bratov . Pa saj
jelovo drevje tudi zeleno ostane ! Se vé da je nekaj bolj
temno, kakor po Ieti, ker listno zelenilo izgubi nekaj
svoje živosti.
Recimo, da zima se začenja , kedar je aividno, da
je rastlinstvo zamrlo, in to vselej, če tudi reke in potoci
niso zamrznili . —
Kaj ne, da ni tako lahko, da se točno in vsem raz -
umljivo razloči to , kar se zdi celemu svetu, da se samo
po sebi razume! Težava pride od tod, ker v ravnanji prirode
na zemlji ni počitka . Nikoli ni nijeden prostor prazen ;
ko eno odide, že čaka drugo na njegovo mesto. Vsaka
prikazen je natvezena na drugo. lz te večne premembe,
da je namreč vse posledek prejšnjega in spet vzrok
prihodnjemu, razvija se življenje. Pa življenje ni samo
to, kar v navadnem življenji tako imenujemo. Ne živi
samo ělovek, žival, rastlina. Tudi kamen ni mrtev ; p o
zimi je ni smrti, še dozdevne smrti ne . Ce vodena kapljica
na potu iz oblakov na zemljo mise vzame podobo znežinke,
ni to prav za prav nič druzega, kakor če voda, ki jo
rastlina iz zemlje srka, podobo lista nase vzame. Ce zima
na površji ribnjaka peresaste ledene kristale sestavlja v ledeno
ploščo, dela nekaj sličnega kakor pomlad, ki stvarj a
ravno tam rastlino, vodno reso (Meerlinse). Ce se temno
železo v rjavo rjo spremeni, ta prikazen je ravno tiste
vrednosti, tistega pomena, kakor če se kislec vdihanega
zraka zedini v p1ju.6ah s krvijo, da je živo rdeča. Tu in
tam je gibanje tvari. Razloček je le v različnosti tvari in
njej lastnih mah . Neizmerna menjava okolnosti, v kterih
se tvari med sabo vezati morejo , to je življenje prirode.
Ako se vezane tvari razločijo in z druzimi v nove zvez e
zjedinijo, treba je za to gibanja, tedaj življenja ; kajt i
gibanje je življenje . Od padanja kamenja, ki ga zemlj a
zavolj svoje težine k sebi vleče, do naj više djavnosti pri -
rode v možganih, ki je odvisna od primernega gibanja