Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

185
Jesen.
Reče se, da je kimovec jesenski mesec. Tedaj bi
bila noč med zadnjim dnevom v6likega serpana in med
prvim kimovca prava meja med poletjem in jesenjo I Nikakor
ne. Saj vemo že zdavnej , da v letu ni nikjer take
meje. Posebno pa ne moremo na-njo misliti mi l Id srn o
videli, kako neprenehoma prihajajo in odhajajo stvari !
To je res, da čutimo , da se jesen počasi približava, in
da jo na zadnje tudi zagledamo, ko je že tu ; pa ne vemo
ne, kdaj da je prišla in kdaj da leto odšlo .
Posebno svete so nam poslednje ure, ktere preživim o
s prijateljem, ki nas hoče v kratkem zapustiti. Toliko
mu imamo povedati in vendar sedimo dolgo kraj njega
tiho, kakor da ne bi vedeli nič več povedati mu in da bi skor o
sami radi že videli, da odide. Pa zdaj nam pride na misel,
da ga skoro ne bo več tu in da ga potem nikakoršna želj a
ne bo mogla nazaj priklicati ; tedaj sežemo skoro v strahu,
da ne bi mislil, da molčimo zato, ker mu ne vemo nič
povedati, ,prav na dno svojega srca in — kaj je potem
mnogokrat, kar spravimo iz sebe? to, kar smo mu že deset -
krat povedali, ali pa stvari, ki nimajo skoro nikakorkega
pomena. Pa saj takrat ne daje to , kar rečemo , besedam
vrednosti, ampak obraz, glas . Takrat prijatelj prijatelji
, da sta oba le ene misli : Kaj in kako bo po ločitvi ?
Enake občutke je kak lep, jasen jesenski dan gotov o
že izbudil kdaj v vsacem nepokvarjenem srcu. Tacega
dneva učimo se razumevati, kaj da je ločitev. Ločitev
sicer potrese, pa vendar okrepča pošteno dušo. --
Ko se jesen začenja, hiti vsak, kdor more in zna
potovati, da dovrši, kar je že zdavnej bil sklenil. vročina
ni več neprijetna in zrak je bolj čist. Kdor takrat za
spremljevalca more sabo vzeti tudi nekoliko več znanja,
kakor ga je treba da loči bukov gozd od smrekovega,