Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

30
aria, Knoblauch-Rauke), iz ktere majhnih, belih križasti h
cvetov so se že jeli razvijati dolgi luski ; in bolj dalječ iz
grmovja se nam sveti nasproti krasna škrIatnina lepega
pomladanskega g rah or j a (Orobus vernus, Frtihlings -
Walderbse) . Med s cvetnim snegom pokritimi vejam i
trn o 1 j i c e (Črni trn, Prunus spinosa, Schlehdorn) plezaj o
kvišku prva, še kratka nitasta stebla znane t r i c e al i
smolike (Galium Aparine, Klebkraut) . Lepe listne zvezd e
namreč, ki so po steblu vse enako narazen druga od druge,
kakor tudi steblo samo, posute so po robih s kratkim i
kljukicami, s kterimi se pozneje obešajo nam na obleko ,
če lazimo skoz grmov,je, najljubše stanovanje te rastline.
Pa kako bi mogli prezreti prijazno mater naše povrtne
ovčice, v pohlevno bledo rumenilo oblečene visoke ov -
e (Primula alatior, HimmeIschlüssel), ki nam s svoj o
trobentico glasno naznanja, da je pomlad prišla ; in njene
družice, bele norice (Leucojum vernum, grosses Schneeglöckchen)
! Zdi se mi, kakor da njeno lepo zvončasto
cvetje zvoni k sprijaznjenju zime in pomladi. Obleko im a
belo kakor sneg, samo da je obesila na rt vsacega lističa
zeleno pego, kakor da se jej dozdeva, da bo lepa naša
slovenska domovina skorej že čez in čez zelena. Njen
brat zvonček (Galanthus nivalis, Schneetröpfchen) je že
ocvetel po tratah, tudi njegovi trije krajši notranji listič i
imajo vsak svojo zeleno pego .
Toda dovolj za danes! Roka nam ne more več objemati
šopa in oko ne bo pregledalo v dveh urah ne malih
skrivnosti, ki jih je priroda zavila v najdene rastline. Prv i
spomladanski sprehod o tem času se vselej dobro izplača.
Pot do doma nas pelje mimo kraja, ki nas še le tega
spominja, da smo danes nabrali skorej samih trpežnih
rastlin . Pot se vleče kraj vrtnega zida ; med njim in med
stezo je ozka zelena proga . Tu pod zidom med odpadl o
malto in peskom je vse polno kalečih rastlinic . Zid je
obrnjen proti poldnevu, da vjema solnčne žarke in odbija
mrzle vetrove. Tla so tudi vlažna , tedaj ni čuda , da j e
tukaj vse tako, kakor daje pognala vrtnarjeva setev. Tu stojé
gosto skupej komaj čez palec visoke, drobne kaleče rastlinice
kterih vsaka po svoje kaže ali dve okrogli, ali dve