Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

—
ne pogozdna kopriva biti, ker jej manjka gornja ustna,
tako da molé prosto iz venčečeve cevi štirje prašniki (glej
pod. 29, 9) . Sicer ima pa vse značaje svojega plemena .
To je plazeči skrečnik ali bučnik (Ajuga reptans ,
kriechender G-iinsel), ki ima svoje vrstno ime od plazečih
pritlik, podobnih tistim, ki jih ima nag povrtni jagodnjek.
Po nekterih hribih raste druga vrst tega rodú, kosmati
hribovski bučnik (Ajuga montana , Berg-Giinsel) , ki
se od plazečega loči lahko, ker je kosmat in ker nima
pritlik. Poglavitni značaj bučnikov smo koj zapazili, da
namreč nimajo zgornje ustne , ampak namesto nje le dve
mali, kratki krpici. Na tem se tedaj lahko ločijo od drugih
ustnic .
S časom sta se kraj naše poti na desnej polje in
na levej travnik počasi tako vzdignila, da dela na g pot
globok kolovoz . Pelje ravno tako, da leži en breg proti
solncu., drugi pa pod osoje . To dela velik razloček še
tukaj , tako blizo skupej . Na bolj hladne] in vlažnej
senčnatej strani je ilovnasta zemlja malo bolj strmega brega
pokrita skorej le z nizkim mahovjem na drugej strani pa,
ki je manj strma, ker se bolj suha prst lože doli melj ini ,
stojé posamezna večletna zelišča, šopi trave in nekteri mali
pologrmi pomešani. Večidel še niso v cvetji in kažejo š e
suhe veje lanskega leta.
Zdaj se pot zakrivi in na enkrat smo v malej dolinici,
po kterej pride par volov, ki gresta orat, tako da se
moramo plezaje v breg umakniti. Naš breg je sicer komaj
20 čevljev visok, pa vendar se nas polasti prijeten občutek
tihe samote. S polja se ne sliši nijeden glas . V nag o
dolinico ne slišimo vpitja kmetov, ki preganjajo vole na
njivah. Nebó se nam tu na sivo-rjavem bregu še bolj lep o
višnjevo vidi. Rastlinice, ki jih je pomlad tukaj že oiivila,
nam b8dejo s prijazno pa nepremagljivo močjo v oči, tako
da bi jih trgati morali, tudi če ne bi bil naš namen, da
jih iščemo. Gotovo bi tudi nemaren človek ne šel tukaj
mirno, da se ne bi veselil posamnih rastlinic, ki na videz
tako visoko doli nanj gledajo . Ko bi še tako gosto skupej
stale, kakor po planinah res M mislili, da srno tam, kajti