Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

— 14 7
stanc, in vejice ravno tako. Te so prav pravilno v vretenca
nabrane okrog stebla, in nekoliko na vzgor k njemu
vpognjene . Rastlinoslovci še zdaj ne vedó, kaj da bi počeli
s parožnico v rastlinskej sestavi , ker je zarad jako nepopolnih
cvetov neizmerno težko soditi, s kterimi drugim i
rastlinami da je srodna.
Pa pokazalo nam mahovje dovolj rastlin, da se
na njih učimo, kako mnogo da ima prav posebnih zelišč,
ki so, razun da so že sama po sebi lepa in pogleda vredna ,
to še tem bolj, ker jih ne vidimo vsak dan, ker jim tedaj
vsakdanj ost ni odvzela, mikavnosti.
Zdaj pa idimo na uni peščeni grič , kteri je, kar
že od da1ječ vidimo, sem ter tje gosto poraščen z vresjem.
Prav veseli smo, da spet čutimo trdna tla pod nogami.
Samo nekoliko korakov, in kako je tu vse drugače Kraj
z vodo napojenega mahovja kar koj pusti pesek vresja,
ki komaj nekoliko čevljev bolj visoko leg ! Vse šotne rastline
brez izjemka so nas zapustile . Na mesto njih obdajaj o
nas druge, ki rastó le po takih peščenih gričih. Enoletna
zelišča so, kterih je mnogo že poginilo, ker je solnce ž e
preveč izpilo zimsko vlago iz tál . Tu se vidi, kolike važnosti
da je voda za rastlinstvo. Kjer so tla vlažna, izkliče
solnce bujna zelišča iz tál, tu na suhej peščenej zemlji pa
je rastlinstvo tako zanikerno .
In vendar so te reve tudi lepe. Nektere imajo skoro
tako lepo cvetjo, kakor druge bolj srečne njih sestrice .
Se vé da skoro vsem se pozna na lieu, da jih njih zemlja
le pičlo redi. Na prvi pogled se nam koj čudno zdí, da
je todi tako malo velikih cvetov in listov. Se celó vrsti
tacih rodov, ki so drugod olepšani z velikim cvetjem, imaj o
todi le drobno, zanikerno cvetje, da je skoro komaj poznati ,
da so unim v rodu.
Tudi drevje je zanikerno . Skoro b o r in brez a
ostaneta tu ; se vé da se tudi ne počutita prav dobro, saj
sta le nizka, skoro grmasta . Le redko je videti sem ter
tje kako bolj visoko drevo. Ce je to bor, mu poznamo
koj na razpokanej skorji, da je pritličen starec, da-si j e
10*