Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

184
Tu na drugem mestu rastó hruške cepljenke. Njih
cepiči pa še celo niso bili cepljeni na drobnice, ampak na
popolnoma tuja drevesca, na kutnova drevesca. In vendar
ne prejde nič lastnosti kutne v rastoče cepiče !
Pri vsem tem nam mora priti misel da deblo dre -
vesno ni nič druzega, kakor nekaka živa tla, na kterih
rastó še-le prava rastlinska bitja , listje in cvetje .
Kmalu spoznamo, kako vrl sadjerejec je ta prijazni
mož, ki si šteje v svojo dolžnost, da povzdigne sadje -
rejo v tem kraji , za kar mu je kmetijska deželna družba
tudi že spoznanje pokazala . To ga posebno veseli in podbuja
še bolj k delu .
Nag učitelj se nam zdaj zdi kaj spoštovanja vreden, ker
*vidimo v njem dobrotnika njegovih zemIjakov, kterim hoče
pokazati novo pot do novega zaslužka in vžitka .
Zraven hiše stojé nektera češpljeva drevesa, kterih
tenke veje se gibé pod obilnim že na pol zrelim sadjem .
Cešplje in slive naj bolje rodé, ako rastó blizo hiš .
Zdaj moramo poslušati vés nauk o sadjereji, ker
skušen starina čuti potrebo, se enkrat prav izgovoriti pred
pazljivimi poslušalci, kakoršni smo mi. Toži, da se tak o
malo sploh stori za poboljšanje sadja, da posebno ěrešnja
poplača gnoj, ki je komaj dva groša vreden, desetéro, da,
dvadeset6ro ; da ljudje premalo razločijo, kako sadje se
mora saditi na vrt, kako kraj cest in kako po ozarah med
njivami, in da zato izvedenca srce boli, ko vidi, da mnogo -
krat najžlahtnejša drevesa hirajo na za-nje nepripravnem
mestu, med tem, ko malopridno drevje se širi v mastnej
vertnej zemlji.
Ce človek sliši skušenega moža tako govoriti o drevesu,
ki ga je sam sadil in izrejal, in ga vidi stati v senci
lastnega svojega rojenca, prevzame ga nehoté nekak občutek,
ki je podoben spoštovanju drevesa. In res vredno
pravega človeka , da se hvaležno zaveda svoje odvisnosti
od tega, kar ga obdaja ; ali je to modri učitelj , ali
podpirajoči prijatelj ali pa rodovitno sadno drevje . Iz tega
razcveta se cvet prave Človečnosti .