Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

213
Zima.
Zima pride do vladarstva malokdaj na nagloma, am -
pak večidel le po dolgem prepiru .
Mi siromaki ne moremo nič pomagati, da M tega pre -
pira hitro konec bilo, akoravno so nam ti dnevi prav neprijetni
; tako neprijetni, da smo jih kmalu siti in da smo
na zadrtje veseli, če lepega jasnega jutra v hišo gleda bel i
sneg skoz zmrznjena okna.
To je tisti čas, ko ljudje le tožijo, da je tako neprijetno,
akoravno vedó, da ne more zdaj drugače biti . Prerokovati
zdaj ni nič, temveč vsak pravi : zdaj ne morem o
druzega pričakovati. Vremenski preroki smo bili pomladi,
ko smo prerokovali vreme, kakorkega smo si želeli. Pa
kako različne so bile nage želje! Ta je želel lepega vremena
za setev, drugi dežja, da bi Zito, kterega je imel
mnogo v shrambi, v ceni poskočilo, itd.
Gotovo, naga zima je tudi nekaj vzrok nagega slo -
venskega značaja . Uči nas, ne — sili nas, da moramo tih i
in pokorni biti trmastej volji akoravno nam je grenko.
Vsak si pomaga in se tolaži, kakor vé in zna .
bolj severnih krajih se leto• hitro spremeni v zimo ,
skoro brez vsake jeseni, in ravno tako tudi zima v leto ,
da skoro ni prave pomladi. Ljudje po tistih krajih so pa,
tudi vse drugačnega značaja.
So pa tudi kraji, kjer je to vse drugače, kjer vreme
ljudem nikdar ne nagaja, kakor postavim po nekterih kotih
Spanjske . Tam ljudem ni treba druzega, kakor sejati,
žeti in vživati. Toče, moče ali suše se jim ni treba nikdar
bati, ker ne dežuje skoro nikdar, ampak polje jim namakajo
reke, ki jih imajo vse križem napeljan.e na njive in
travnike. Ljudje tam vselej vedó, koliko bodo pridelali,
po tern so pa tudi vravnali svoje potrebe; zato pa živé
mirno, veselo in zadovoljno . V južnej Spanskel deželi so