Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

8 8
Leto.
„Ze prav jesensko je!” tako se sliši tožiti, kedar
drevje začenja rumeneti in kedar je treba pod večer že
suknjo zapenjati. Pa kdaj se sliši pripovedovati o začetku
poletja? večemu, da se reče , ko si brišemo pot s čela :
"prava poletna vročina je."
Nijeden ne vidi, kdaj pride leto ;
napovedalo se pa ni.
je, prišlo je ,
Pomlad, leto in jesen so kakor tri glavne barve v
mavrici, med kterimi vidi oko le pisano zmes, prave mej e
pa ne .
Kdo bi hotel tudi ločiti ljube sestrice, ki nas že več
tednov obdajajo , v živo kito spletene? Kdo bi jim hotel
zapovedovati : ve na desno, ve na levo !
Ne ; širok prag ne loči, ampak veže leto in po -
mlad . Ta prag, čez kterega skočiti želi . naše srce, posut
je s cvetjem in plodovi .
Zdaj ko smo prišli na najvik vrhunec življenja , k i
cvete okrog nas, ozrimo se nazaj doli, kjer smo trgal i
prve cvetlice. Praznih prostorov ne vidimo, ampak le
druge lastnike na njih. Že zdavnej so z gosto senco po -
krita mokrotna tla tistega grmovja, kjer smo natrgali bili
prvo kito cvetlic pod takrat golimi, pa s cvetjem, kakor
z rumenim prahom, posutimi drevesi in grmi. Zvesta lopatica
prešla je z velikim travnom in ovčice zamenile s o
kimasto cvetje z že izpraznjenimi, kvišku štrlečimi semenskimi
glavicami . Že na pol segnjite cvetne betve repuhove
so globoko skrite pod streho, ki jo nad njimi delajo zdaj
velikanski listi . Le težko najdemo še kak veli ostanek
solznega zelca, drobne pižemice in debelih kačnikovih
listov. , Drugi zarod zdaj todi gospodari .
Cutimo, da smo se oddalili že da1ječ od začetka, pa
daljave pota nam ne meri mrtev pas, ampak nepretrgana
menjava, v kterej se za tisoč raznih podob skriva mera časa.