Matica Slovenska v Ljubljani. 1867.

— 204
srhko in pri dnu tudi časih vegasto leskovo listje je preokroglo
, da bi težava bila, ločiti je od brestovega .
.oko primerjamo obe pred nam stoječi brestovi vrsti ,
manjka nam zdaj, ko nas listje zapušča, najboljšega ločilnega
znamenja, namreč plodů, ki se je že vélikega travn a
dozorel obletel. Brestov plod je perutka, semensko zrno
obdaja široka žilasta koža. Ta je pri dolgopeceljnatem
brestu okrog in okrog po robu kocinasta, pri poljskem
brestu pa gola . Pa tudi listje obéh vrst ima še precej
dobrih razločkov, da-si oboje se vjema gledé podobe, gled é
dvakrat napiljenega roba in gledé gosto skupaj stoječih ,
mnogobrojnih postranskih žilic . Listje dolgopeceljnatega
bresta je namreč pri dnu mnogo bolj vegasto in tudi manje ,
kakor listje poljskega bresta, in je zato tudi za nevajeno
oko nekaj nenavadnega .
Razun teh dvéh vrst, izmed kterih se dolgopeceljnati
brest (U . effu.sa) tudi „Ulmus ciliata” imenuje, razločujej o
nekteri še več drugib, se vé da ne brez ugovora. Edini
s k or j a s t i b r e s t (Ulmus suberosa, Kork-Rt ster), ki ima
po vejah plutasto (korkartig) skorjo in le malo vegasto
listje, je morebiti prava vrst (species), ne le zvriek.
Zraven bukve in obeh hrastov so bresti, in med temi
posebno poljski brest, najmočnejše domače listnato drevje ,
kar ga raste po gozdih ; kajti nič manj veličanske lip e ,
ki izmed vseh tudi najve6o starost doseže, ne moremo imenovati
pogozdno drevo, ker raste le bolj blizo človeški h
stanovanj, in se le redko kdaj izgubi v gozde. Lipa hoče
biti samostalna in pridobiti si veljave, za kar tudi nijedn o
drevo nima več pravice kakor ona, izvzemši ne bukve, ne
hrasta. Vsak izmed nas za kako velikansko lipo v
sredi kake vasi ali pred kako selsko cerkvijo . Njeno ne
prav visoko, debelo deblo z globoko razpokanim lubo m
razrašča se v nekoliko sila debelih, po navadi ravno kvišku
rastočih vrhov, ki narejajo visoko gori v višnjevem zraku
mogočno široko streho okrog njenih s cvetjem obloženih
vej pa šumé tale, nabiraje obilnega medu . Vsak list je
srce, sto na vsacega vaščana, ki vsi skupaj tako jako ljubij o
svojo staro lipo ; pod njeno dišečo senco se o prazničnih dnevi h
možaki pogovarjajo o žetvi in košnji ali pa mladina svoje