EUROPA NEU DENKEN - Schwerpunkt Wissenschaft und Kunst ...

na sredstva odvzame drugim, revnejšim in denarja veliko bolj potrebnim
družbenim skupinam. Prevladalo je torej mnenje, da kulturniki s svojimi zahtevami
zgolj dodatno bremenijo najnižje sloje prebivalstva in s tem resno načenjajo
socialno državo.
Seveda nam tega ni nihče tako eksplicitno povedal, ampak se je bralo med
vrsticami, kar pa glede na to, da naši politiki z javnostjo tako ali tako večinoma
komunicirajo s pomočjo cenenih metafor, ni prav nič nenavadnega. Sporočilo
je bilo brez dvoma jasno in nedvoumno in kulturniki smo se hitro zavedali
nezavidljivega položaja, v katerega smo bili s strani nove vlade potisnjeni. To je
položaj, v katerem vsakdo izmed nas, ki javno nasprotuje varčevalnim ukrepom
na področju kulture, ali jih zgolj postavlja pod vprašaj, posledično obvelja za
neobčutljivega, družbeno neodgovornega in celo neetičnega človeka.
Živimo namreč v državi, v kateri varčujemo pri dodatkih za vrtec in rekreaciji za
upokojence ter drastično režemo proračunske izdatek za državne univerze, občutno
nižamo plače javnih uslužbencev in jim hkrati napovedujemo zvišanje
normativov, ukinjamo podpore mladim družinam pri nakupu stanovanj,
odpovedujemo velike športne prireditve, zvišujemo prag upokojitve in na tisoč
in en način krčimo zdravstveno blagajno, nižamo finančno podporo prosilcem
za azil in nasploh počnemo še mnogo drugih, do pred kratkim povsem nepredstavljivih
reči.
In v takšni državi smo se kulturniki preprosto znašli v položaju, ko se ne spodobi
več, da bi se vprašali: »Ali smemo varčevati z umetnostjo?«
Kaj takšnega lahko v današnjem času vpraša le človek, ki nima niti najmanjšega
razumevanja za eksistencialne stiske svojih sodržavljanov, ki nima niti trohice
sočutja za več kot sto tisoč brezposelnih obupanih ljudi.
Kulturniki v Sloveniji smo se sicer na številne načine uprli temu položaju, včasih
bolj, včasih manj posrečeno, včasih smo bili glasni, včasih pikri, včasih duhoviti.
A največkrat smo bili v množici prizadetih, razžaljenih in jeznih preslišani in smo
obtičali nekje na nevidnem robu družbe, kjer so naši problemi večinoma postali
nepomembni oziroma omembe nevredni. O njih se namreč v mediji govori
zelo redko in tudi takrat skrajno bojazljivo, da ne bi slučajno kdo pomislil, da se
lahko naši problemi kosajo z ostalimi.
Mi, ki državi ne grozimo s stavkami in referendumi in ki ne tvorimo vplivnih
sindikatov, smo za to državo nenevarni, v teh časih pa na žalost velja, da si
bodisi nevaren, bodisi te ni (misel bi lahko strnili celo v slogan »sem nevaren,
170